Umoril mater, zdaj še kradel

LJUBLJANA – Dvanajstletno ždenje za rešetkami Marjana Elemirja Rozmana, ki je decembra 1998 na Gibini umoril 62-letno mamo Anuško Klenar Rozman, očitno še ni dovolj izučilo. Potem ko je bil junija 2013 predčasno izpuščen iz zapora, je le slabo leto zatem, 12. marca lani, zagrešil novo kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil pred dnevi obsojen na devet mesecev zapora. Glede na to, da mu je murskosoboško sodišče, kot je pred izrekom sodbe pojasnil ljubljanski okrožni sodnik Boris Gabrijel Hrovat, že marca letos preklicalo pogojni odpust, bo lahko Rozman zdaj sodišču predlagal, da mu ta izreče enotno zaporno kazen, v katero mu lahko k še neprestani kazni zapora prištejejo novo, devetmesečno zaradi lanske kraje BMW 318 v vrednosti 9000 evrov. K temu bo moral po vsej verjetnosti dodati še kazen, prav tako zaradi posebno drzne tatvine (kazenski zakonik za to predvideva zapor do pet let), ki pa naj bi jo zagrešil prejšnji torek. Preiskava o tem, kot smo lahko slišali na sodišču, že pravnomočno teče. Po podatkih policistov PU Ljubljana je pred tednom dni okoli enajste ure dopoldne vstopil v odklenjeno stanovanjsko hišo v ljubljanskih Mostah in si nagrabil tehnične predmete, gotovino in oblačila. Zalotil ga je eden od stanovalcev, ki so bili v tem času doma, in ga zadržal do prihoda policistov, drugi storilec je pobegnil. »Policisti so 56-letniku zasegli odtujene predmete (za okoli 2000 evrov) in mu odvzeli prostost,« so zapisali na PU Ljubljana.

Pri kraju BMW ujet po naključju

A vrnimo se h kraji avtomobila, ki bi morda dlje ostala nepojasnjena, če Rozman tistega dne za volan ukradenega vozila ne bi sedel vinjen. Policisti so mu vozilo zasegli in šele nato ugotovili, da je bil BMW ukraden. »Bila je vaša smola, da ste pod vplivom alkohola vozili avtomobil in da so vas ustavili prometni policisti,« je v obrazložitvi sodbe povedal sodnik Hrovat in pred tem pojasnil, da škoda za družbo, ki je imela v lasti avtomobil, ni nastala, saj so ji ga vrnili, potem ko so Rozmanu BMW zasegli. V preiskavi so ugotovili, da je Rozman delal v podjetju, od koder je ukradel avtomobil, in je dobro vedel, kje so bili shranjeni ključi.

O tem, da 56-letnik ni zrel za pogojno, ampak le zaporno kazen, poleg sodnika ni dvomilo niti tožilstvo, saj je dejanje storil kot povratnik, in še to v času pogojnega odpusta po dolgoletni zaporni kazni. Poleg tega je bil po besedah sodnika že obsojen tudi za rop in goljufijo pa tudi umor. »Te ugodnosti o predčasnem odpustu niste sprejeli resno,« je dejal Hrovat, ki je pri določitvi višine zaporne kazni prisluhnil Rozmanovi prošnji: »Prosim, da mi čim bolj znižate kazen. Dejanja pa se sramujem.« Tožilstvo je zanj predlagalo desetmesečno ždenje za rešetkami, a ga je sodnik v zapor poslal za mesec dni manj, saj je kot olajševalno okoliščino upošteval, da je s priznanjem prevzel odgovornost za svoje dejanje. Rozman se je na koncu odpovedal možnosti pritožbe na sodbo, kar je pomenilo, da je ta postala pravnomočna in da se je lahko iz pripora, v katerem sedi od prejšnjega torka, preselil v zapor.

Po odkritju trupla priznal umor

Letos bo od Anuškinega umora minilo že natanko 17 let. Rozman je v noči na 22. december 1998 nasilno vstopil v domačo hišo, da bi jo oropal, in v nadstropju, kjer ga je na hodniku presenetila mati, slednjo po prepiru večkrat udaril po glavi s težko baterijsko svetilko. Ker je vedel, da je bila Anuška nekoč strastna lovka in da je imela doma še vedno večjo količino lovskega orožja, je iz omare vzel puško in jo z njo pokončal. Preiskava je pokazala, da je truplo šele naslednje jutro zavil in ga odnesel iz hiše. Z bagrom je izkopal 130 centimetrov globoko luknjo in vanjo odvrgel truplo ter ga zakopal. Vrnil se je v hišo, kjer je pobral zlatnino, denar, tehnične predmete in orožje, ter se z golfom odpeljal v Ljubljano.

Anuškino truplo so našli šele mesec po njenem umoru, saj si vse do takrat njeni domači sploh niso upali predstavljati, da bi bil njen krvnik lahko njen starejši sin. Slednji je svojemu, takrat 18-letnemu bratu Jožku, medtem ko ga je prišel z maminim golfom tistega decembrskega dne iskat na ptujsko srednjo šolo in ga vozil domov na Gibino, natvezil, da je mama odpotovala k sorodnikom v tujino in da mu je v Ljubljani pustila avtomobil. Čeprav je bilo doma vse razmetano, na tleh pa so ležala tudi mamina polomljena očala, je bil Marjan še vedno dovolj prepričljiv v svoji zgodbi, ki jo je vmes nekoliko spreminjal, tako da so mu domači verjeli še ves mesec. »Dejal je, da so ji pač padla na tla. Verjel sem mu. Kako mu ne bi? Saj je moj brat. Nikoli si ne bi mislil, da je sposoben storiti kaj tako groznega,« se je spominjal Jožko. Ko je v začetku leta 1999 domov na krajši dopust prišel njun oče, je ta skupaj z Jožkom začel sumiti, da nekaj le ni v redu. Na policijo je romala prijava in začela se je preiskava. Na dvorišču Rozmanovih so z rovokopačem odkopali materino truplo in kup sledi, ki so kazale, da je bil storilec Marjan. Policisti so ga aretirali za volanom golfa v bližini Ljutomera in ga 25. januarja privedli k preiskovalnemu sodniku, kjer je umor tudi priznal.

Za umor so mu začeli soditi že decembra 1999, a je pobegnil z zaprtega oddelka ormoške psihiatrične bolnišnice. Šele sedem mesecev zatem so ga v Žalcu po naključju prijeli policisti, ker je prehitro vozil in ni hotel ustaviti. Precej so se morali namučiti, da so mu lahko na koncu na roke nataknili lisice. Istega leta mu je murskoboško sodišče že prisodilo 11 let zapora, a so morali zaradi procesne napake sojenje ponoviti. Oktobra 2001 je bil obsojen na 14 let zapora.