KRŠKO – Sredi skrbno urejene Dolenje vasi, ob cesti proti Artičam, je ob nekdanji vaški hiši, v kateri zdaj gostuje Karitas, priročno parkirišče. Tu so običajno parkirali gostje, ki so do Bara pivnice Zvezda morali čez cesto brez prehoda za pešce. Skrbniki prometne varnosti ga namreč niso zmogli narisati, čeprav je gostinski lokal v hiši s številko 81 še iz avstro-ogrskih časov.
A domačini ne pomnijo, da bi bila zaradi omenjene prometnoureditvene pomanjkljivosti kdaj koga odnesla smrt. Med četrtkom in petkom pa je njena kosa vzela lastnika pivnice Vlada Pinteriča. Prišla je z za zdaj še neznanim, po vsej verjetnosti nočnim obiskovalcem – morilcem.
Natančen
kot le redki
Uprava RS za zaščito in reševanje je v poročilu za petek zapisala: »Ob 18.51 so v Dolenji vasi pri Krškem gasilci PGE Krško s tehničnim posegom odprli vhodna in notranja vrata v stanovanjskem objektu, v katerem se je nahajala mrtva oseba. Obveščene so bile pristojne službe.«
Predstavnica PU Novo mesto Alenka Drenik je povedala, da je 67-letni moški umrl nasilne smrti. Zato so na kraj umora prispeli preiskovalna sodnica, okrožni tožilec in kriminalisti, ki imajo, če je soditi po tem, kako dolgo so se zadržali, polne roke dela.
Pokojni je v očeh sovaščanov živel tako čisto in častno, da ne bi tako grozljivega konca nihče nikoli pričakoval – niti v najbolj morastih sanjah.
Vlado, za bližnje Lado, se je 25. junija 1947 rodil očetu Francu in mami Ani kot mlajši dveh njunih otrok. Desetletni šolarček je bil, ko mu je umrla mama – kako jo je pogrešal!
Po osemletki se je Vlado izučil za mehanika pri Buršiču v Krškem.
Vojsko so ga poslali služit v Zadar, nato s prekomando v Mladenovac, kjer je v enotah raketne obrambe varoval nebo nad Beogradom.
Avgusta 1973, se natanko spomni sovaščan, je Vladu umrl oče, ki je utečeno gostilno kupil z denarjem, prisluženim z delom v tujini.
Po očetovi smrti je z gostinstvom nadaljeval Vlado. Zavzeto in preudarno je okrepčevalnico preoblikoval v pivnico. Z njo je zaslovel od Krškega do Brežic in še dlje. Pa ni točil kakega posebnega piva, laško pač, kot še toliko drugih birtov. A na vrček hladnega so najraje zavili k Vladu: »Njegovo pivo je bilo najboljšega okusa! Skrivnost je verjetno v tem, da je bilo okoli njegovih sodov vse lekarniško čisto, vsak dan je po koncu strežbe temeljito sčistil vse cevke.«
Ker hrane ni stregel, tudi kuharice ni potreboval. Ker je bil sam pedantnejši od vsake čistilke, je ni nikoli najemal.
Vse urejeno v piko
Vladov delovni dan je bil šest dni v tednu enak: »Vsako jutro je najprej poskrbel za rože in zelenjavni vrt, včasih na kratko skočil morda še v trgovino ali na urad. Vrata pivnice je odpiral ob devetih in nato gostom stregel sam do desetih zvečer, ko jih je zaprl. Enako poleti, ko je stregel na gostinskem vrtu. Kot z vsem je bil tudi z zapiranjem švicarsko natančen. Pri njem ni bilo hrupnih družb, nobenega prepiranja, gostje zelo solidni in tudi zadnji večerni ob odhajanju za nas, bližnje sosede, povsem nemoteči. Se je pa večkrat zaslišal smeh gostov, ki so očitno luštno kramljali.«
Vlado je bil prijeten sogovornik: »Vedno z mero. Saj veste, v gostilni se marsikaj izve, a on ni bil flavzarski, da bi raznašal naprej.«
Za edini dan, ko vrata pivnice ostanejo zaprta, si je Vlado vzel petek. Takrat se je usedel v svojo staro hondo civic letnika 1991. »Meni je v redu,« je pojasnil, če ga je kdo spraševal, čemu si ne privošči kaj novejšega, »kaj mi če nov avto«.
Jedel je doma, le ob petkih se je odpeljal na konec vasi k sestri Helici, uradno je Mihaela. Ob petkih kdaj pa kdaj tudi na kak izlet. Nekdo si je zapomnil, kako mu je Vlado nekoč omenil, da je bil v Ribnem na Gorenjskem. Na daljše počitnice ni hodil.
Bil je visoke postave in za svoja leta še zelo vitalen. Lahko bi se bil že upokojil, a tudi če se morda formalno je, tega v njegovem življenjskem slogu ni bilo opaziti.
Vse je postoril sam: »Že zjutraj je pometal pred gostilno pa na terasi, vedno je vse čistil sam, tudi okenske šipe. Vse v hiši je imel urejeno v piko, res.«
Morilec izpuhtel
Zaslužek je vlagal v na nekoč pritlično hišo nadzidano nadstropje: »Iz leta v leto je dokončeval prostor za prostorom in opremljal s pohištvom. Čeprav je nadstropje dokaj razsežno, ni nikoli jemal podnajemnikov.«
Podnajemnikov ni jemal, zasebno k njemu ni prihajal – razen članov sestrine družine in kdaj pa kdaj koga od sosedov – skoraj nihče.
Ob prostih petkih si je pripravil tudi drva za zimo: »Imel je hosto, prevoz je naročil, potem pa sam na dvorišču cepil in žagal. Včasih mu je priskočil pomagat svak. Kar neverjetno je, koliko drv si je pripravil – je pa pravil, da ga rado zebe.«
Da bi Vlado bil s kom sprt, se ni nikoli slišalo in spričo njegovega značaja bi bilo že neverjetno.
Minuli četrtek zvečer je bil za bližnje sosede pivnice, ob večernem običajno mirnem pogovarjanju gostilniških gostov, povsem navaden. Pri Vladu so okoli desetih, morda že prej, saj je bil večer deževen, ko gostje radi odidejo že kaj prej, luči ugasnile. V petek ni bil na Vlada nihče pozoren. Le sestro je zaskrbelo, ko ga ni bilo na kosilo. Na mobi ga ni poklicala, ker ga brat – ni imel! Kar težko je verjeti, da je še kdo kje brez mobilnega telefona, a Vlado ga je odklanjal, češ da ga lahko vsakdo pokliče na stacionarnega v gostilno, na prosti petek pa tudi njemu pripada pravica do miru. Ker brata ni bilo, mu je Helica nato večkrat telefonirala domov, a zaman. Sestrska skrb ji je narekovala, da je telefonirala še Vladovim sosedom, ki pa tudi niso vedeli nič o njem.
»Sestra, ki je imela ključ bratovih vrat, je šla nato pogledat,« so povedali na vasi, »ni ji uspelo odkleniti, nekaj zataknjeno v ključavnico je preprečevalo. Pomislila je, da je z notranje strani ključ v ključavnici. Pa ni bil, so pozneje menda ugotovili gasilci, ko so odklenili in našli mrtvega Vlada.«
Preiskovalci so ugotovili, da je Vlado umrl nasilne smrti. Dokler ne bodo prepoznali več, velja, da je povezana s skrivnostjo.
Preskromen za fotografijo
Čeprav kot gostilničar več ali manj vedno z družbo, Vlado Pinterič ni imel časa za udejstvovanje v prostovoljnih društvih ali dejavnostih. Zanimanje je verjetno imel, zagotovo pa ne časa. Rojstne dneve, tudi zadnjega na dan državnosti, je s pričakovano mero skromnosti praznoval v krogu sestrine družine. Nečakinjine torte je bil zelo vesel. Ko smo pretreseni Vladovo sestro in nečakinjo poprosili za njegovo fotografijo, sta odklonili, je pa mlajša dodala prošnjo za razumevanje: »Veste, stric je bil tako skromen, da bi menil, da si fotografije niti ne zasluži.«
Najlepše cvetje na vasi
Tudi bršljinke je Vlado negoval sam, da z njegovih oken padajo brez konkurence najlepše na vasi, ni debate. Sovaščanka se zaupa: »Večkrat smo ga spraševale v upanju, da se bo morda le zagovoril, kako jih 'začara'. Pa ni recepta nikoli izdal.«
