Umor zlatarja Paplerja: 
sedeli bodo dolgih 46 let

LJUBLJANA – Pravica obtožencev je, da ob koncu sojenja za očitane jim grehe še zadnjič spregovorijo. Če kajpak imajo še kaj povedati. Vpleteni v zgodbo o okrutnem umoru ljubljanskega zlatarja Toneta Paplerja so to pravico izkoristili.

Strinjal bi se z oprostilko

Za obtoženega morilca, 23-letnega Novomeščana Sandija Prešerna, je tožilka Manja Prezelj na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča včeraj zahtevala 22 let zapora. »Na neki način mi je žal, da se ni obrnilo drugače. Če bi on ustrelil mene, bi Paplerjevi normalno živeli naprej, mene pa itak ne bi nihče pogrešal. In vsi bi bili srečni,« je zastokal Prešeren.

Za 24-letnega Simona Tkalčeca iz Stranske vasi, ki je v Paplerjevi zlatarni nakradel za 56.229,51 evra zlatnine in je bil obtožen ropa, je tožilstvo zahtevalo 12 let zapora. »Danes priznavam obtožbo na svoj račun. Iskreno obžalujem in izrekam sožalje njegovi družini.«

Za 32-letnega Alijana Brajdiča iz prinovomeškega romskega naselja Brezje je Prezljeva pričakovala 13 let zapora. Obtožba govori o ropu, očita mu, da je bil alfa in omega vsega, kar se je zgodilo; da je za rop priskrbel storilca, orožje, Prešerna in Tkalčeca pripeljal v Ljubljano in ju po dejanju odpeljal v Novo mesto. »Ne strinjam se s tožilko, strinjam se s svojim odvetnikom.« Normalno in pričakovano. Prezljeva ga je namreč hotela za dolga leta poslati v zapor, zagovornik Borut Markošek pa je menil, da bi ga bilo edino pravično oprostiti.

Veliki kazenski senat je pod predsedstvom sodnika Zvijezdana Radonjića nato staknil glave, da bi se posvetoval o kaznih za umor.

Premišljeno, ne pa stihijsko

Še prej pa smo doživeli neizprosen boj med tožilko Prezljevo na eni in tremi odvetniki na drugi. Kar je predstavnica organov pregona lahko preložila na obtožence, je, in obramba se je kar križala. Ko so ji odvetniki očitali, kako napačne so njene ugotovitve, je polglasno godrnjala.

Po njenem je namreč vse skupaj kristalno jasno, čeprav so jo sredi sojenja na cedilu pustili tisti, ki so na začetku procesa ravno tako sedeli na zatožni klopi, obtoženi, da so tako ali drugače sodelovali pri ropu Toneta Paplerja. Z Matjažem Režkom, Ivanom Kandučem in Arminom Hasanagićem se je dogovorila za zelo mile kazni, občutno nižje od tistih, ki jih je za preostalo trojico zahtevala včeraj, da le priznanje ponovijo v vlogi prič na sojenju Prešernu, Tkalčecu in Brajdiču. Režek bo sedel štiri leta in pet mesecev, Kanduč tri leta in 10 mesecev, Hasanagić pa tri leta in dva meseca. A kaj, ko so kot priče pozabili na vse, kar so priznali, in z veliko verjetnostjo lagali, tako da jim najverjetneje ne uide kazenska ovadba zaradi krivega pričanja in jim bo grozilo do pet let zapora.

Prešeren je, tako tožilka v sklepnih besedah, nič kaj stihijsko, ampak premišljeno v oko in nato še v zadnjico ustrelil Paplerja, čeprav je ta iz svojega legalnega sig sauerja pred tem izstrelil le en opozorilni strel v zrak oziroma podboj vrat. Prepričljivo bi morale na senat delovati tožilkine močne besede o tem, s kako brezčutnim morilcem imajo opravka: »Najprej je Paplerja brutalno pretepel, s streloma pa končal svoj likvidatorski posel!«

Tkalčec, »njegova vloga je bila ključna. On je izvršil rop! Vrednost tistega, kar je nakradel, je velika. In ne pozabite mu podaljšati pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Gre za brezposelno osebo, ki se preživlja s kaznivimi dejanji.«

Brajdič, »pri njem doma so v hišni preiskavi že pred usodnim dnem našli naboje, ki se ujemajo s tulci iz zlatarne. Ni dvoma torej, da je priskrbel pištolo. Prešeren in Tkalčec sta živela pri njem, on ju je priskrbel za rop, on ju je prevažal, njegovo gibanje na relaciji Novo mesto–Ljubljana–Novo mesto v kritičnem času so nam dokazali podatki baznih postaj za mobilne telefone.«

»Nije tako loše«

Najprej sta ji ugovarjala Prešeren in njegov odvetnik Blaž Guna. »Je bil Paplerjev strel res opozorilni? V spisu prav tako ni niti enega podatka o tem, da bi bil zlatar pred smrtjo pretepen. Saj ne, da je bil to silobran, ampak tako hudo, kot trdi tožilstvo, pa tudi ni bilo. Da ga je hotel ubiti? Ali ni Papler kričal nanj 'Izgin, izgin, ubil te bom'? Ob prihodu prič je bil še živ, če bi ga Prešeren hotel ubiti, bi ga ustrelil še enkrat.«

Če ne bi on zlatarja, bi zlatar njega, je prepričan Prešeren. »Če se ne bi skril za steno, bi me zadel v glavo. On bi še streljal, a se mu je zataknila pištola. Zavedam se, kaj sem storil, toda nisem se ga niti dotaknil, nisem ga pretepel. In nisem več narkoman, še manj pa okrutni morilec.«

Odvetnik Igor Grošelj je za obtoženega Tkalčeca spisal dolg seznam olajševalnih okoliščin, od tega, da je s priznanjem pomagal razrešiti primer in je pridno sodeloval pri rekonstrukciji umora, do tega, da je imel težko otroštvo. »Njegova vloga je bila izrazito podrejena, bil je orodje v rokah drugih, le izvrševal je ukaze, da bi prišel do denarja za drogo, saj je odvisnik. Ni ropal zase, ampak za druge.«

Klient ga je le malce popravil. »Bil sem odvisen od mamil, zdaj pa sem se očistil. Kaznivih dejanj ne mislim ponavljati.«

Še najostrejši do tožilstva je bil Brajdičev odvetnik Markošek. »Moj je nedolžen. Režek, ki se je zdilal za nizko kazen, edini govori, da je Brajdič priskrbel pištolo. S tem se je sam rešil, da je potunkal Brajdiča. V resnici je orožje prinesel prav on,« je govoril Markošek ter pripomnil, da tudi sicer ni niti enega dokaza proti njegovemu Romu z Brezja.

Brajdič, ki se je glede krivde torej strinjal z odvetnikom, ne pa s tožilko, pa je dodal še stavek. »Trinajst let je previsoka kazen.«

Dve uri in pol je senat stikal glave, tehtal besede tožilstva in obrambe, nato pa prek sodnika Radonjića sporočil sodbo v imenu ljudstva: Krivi so. Kazni pa nižje od tistih, ki jih je zahtevala tožilka. Prešeren je nepravnomočno obsojen na 17, Tkalčec in Brajdič pa vsak na devet let zapora. Ker je imel Brajdič že od prej en neodsluženi greh, so mu v kazen všteli tudi tega, tako da je zanj enotna kazen 12 let zapora.

Medtem ko so pazniki obsojence peljali iz sodne dvorane, je bilo slišati le Brajdiča: »Nije tako loše, kako je izgledalo.«