Ukrajinska žena mu je ugrabila hčerko

PILŠTAJN – Država, ki ljudem ne ponuja nobene pravne varnosti, pač ni država, na katero bi bili lahko ponosni. Če se vse to izkaže celo v primeru otrok, je lahko takšno državo in njene ustanove sram. Robert Mramor s Pilštanja na Kozjanskem še vedno ne dojame, kako so ravnali v zgodbi njegove zdaj skoraj štiriletne hčere Paris v postopku dodelitve enemu od staršev, kjer so se skrivali za otrokovo dobrobitjo. Naposled se je zgodilo tisto, na kar je Robert vseskozi opozarjal, dekletce, rojeno v Sloveniji, je žena Ruslana, sicer Ukrajinka, odpeljala v domači Krivorog, od tam pa od očeta za stike (prek elektronskih poti) pričakuje denar.

Zapletlo se je marca 2011

Zdaj 32-letni Pilštanjčan in 28-letna Ruslana sta se spoznala pred dobrimi petimi leti. Robert ji je uredil papirje za bivanje v Sloveniji, poročila sta se leta 2009, leto pozneje je Ukrajinka povila hčer Paris. Uradno sta še poročena in Robert bi najraje videl, da se obe vrneta v Slovenijo. Z Ruslano noče imeti ničesar več, saj si je našel drugo partnerico, a hčeri želi zagotoviti normalno, predvsem pa lepo in varno otroštvo, kakršnega v Ukrajini – po njegovem mnenju – ne more imeti. »Kdor je kadar koli živel tam, ve, o čem govorim.« Kako se je lahko zgodilo, da mu je hči spolzela skozi prste kakor voda in pristala na evropskem vzhodu?

»Zapletlo se je marca 2011, ko je bila Ruslana en mesec na obisku pri materi. V tem času ji je nekdo rekel, da jo varam. Začela mi je groziti, da se ne bosta vrnili in da hčere ne bom več videl. Spor sva zgladila, a sem ji pojasnil, da jo zapuščam, da sem se že preselil, vendar jima prepuščam stanovanje, v katerem smo dotlej živeli. Začela je izsiljevati, in ko je spoznala, da ne bom popustil, je preprečevala stike s Paris. Doživel sem živčni zlom, ko nisem mogel do hčere.« Ker ni imela denarja za pot v domovino, hčerin potni list pa je bil pri njem, se je Ruslana obrnila na CSD Šmarje pri Jelšah, kjer pa so ji razložili, da ji lahko pomagajo le, če je izvajal nasilje nad njo.

»S pomočjo socialne delavke je sestavila ovadbo zaradi nasilja. Sama ni znala toliko slovensko. Dobil sem prepoved približevanja, nato sta na lepem izginili. Prijavil sem policiji, čez čas pa so mi rekli, da sta v varni hiši. Začela sva razvezo in postopek za dodelitev hčere. Sodišče jo je z začasno odredbo dodelilo Ruslani, čeprav ni imela urejenih osnovnih življenjskih razmer. Hčer sem videval dvakrat tedensko. Saj sem vmes pomislil, da bi z njo pobegnil, toda zadevo sem hotel rešiti mirno. Sodišče in CSD sem opozoril, da bo Ruslana z otrokom prej ali slej pobegnila v Ukrajino. Socialna delavka Lučka Čebular mi je ustno zajamčila, da ne bosta zapuščali države.«

Zakoniti skrbnik, a ne more do otroka

Karmen Razdevšek, sodnica na družinskem sodišču v Celju, ji je celo izrekla prepoved zapuščanja Slovenije do konca postopka. Hčerini dokumenti so ostali pri očetu. »Čebularjeva je bila vseskozi proti dodelitvi otroka meni. Ruslana ni hotela prihajati na CSD, češ da se me boji. Ko sem prihajal na stike, je ni bilo nič strah, še lokacijo varne hiše mi je pokazala, pa mi je ne bi smela. Socialna delavka ji je svetovala, naj na upravni enoti prijavi izgubo dokumentov in bo dobila nove. Tako se je tudi zgodilo. Uslužbenka ji je v nekaj dneh izdala nov potni list, z njim pa je avgusta 2011 pobegnila v Krivorog. Do novembra nisem vedel, kje sta.«

Zakonca sta se zatem še enkrat poskušala pobotati, umaknila sta vse obtožbe in vlogo za razvezo. »Spoznal sem, da mi država ne more pomagati. Sodnica Razdevškova je oktobra 2011 izdala sklep, da se otroka predodeli meni, Ruslana pa se mora v treh dneh po prejemu začasne odredbe vrniti v Slovenijo in mi ga izročiti. Če odločbe ne bi spoštovala, mi dovoljujejo, da ju s pomočjo policije izsledim v tujini ter Paris odpeljem v Slovenijo. Pa kaj naj si pomagam s takšnim sklepom? Je pa bila sodnica malo bolj prijazna do mene, uvidela je svojo napako. Prej je bila arogantna.«

Robert je postal po našem pravnem redu zakoniti skrbnik, a ne more do otroka. Mati za stike, ki potekajo po skypu, zahteva denar. Sredi decembra lani se je Robert odpravil v Krivorog in tam ostal en mesec. Ruslana naj bi mu za bivanje pri njenih starših zaračunala debelih 700 evrov, to je večkratnik njihovih plač. Junija je sklenil, da Ruslani zaradi nenehnega preprečevanja stikov ne bo več nakazoval denarja, dotlej je v Ukrajino poslal tudi vse socialne prejemke na račun hčere.

Paris je po juniju videl samo še enkrat, spet samo na daljavo po skypu. »Za zdaj ne morem nič. S silo je ne bom vlekel iz Ukrajine, to bi bilo prehudo za otroka. Počakal bom, da Ruslana obuboža, to se bo zgodilo prej ali slej. Državo bom tožil zaradi številnih napak, z odškodnino pa bi rad Paris omogočil vrnitev v domovino, čeprav ima zdaj že ukrajinsko državljanstvo.«