LJUBLJANA – Čez predvidoma teden dni bo 59-letni Sadik Delijaj izvedel, kakšno usodo mu je namenil senat ljubljanskega okrožnega sodišča zaradi obtožb o spravljanju dveh deklet v suženjsko razmerje. Obtoženi očitke tožilstva zavrača v celoti. V zagovoru je celo dejal, da ni ženske, ki bi ji storil kaj takšnega, kar pravi tožilstvo. A ob tem, kot kaže, pozablja, da je bil za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen. Prav tako si je pred leti obsodilno sodbo prislužil zaradi tihotapljenja ljudi čez državno mejo.
Pomlad 2002
Žalostna zgodba sega v pomlad 2002, ko sta obtoženi in njegova tedanja ukrajinska ljubica iz Madžarske v Slovenijo prepeljala dve Ukrajinki, češ da si bosta pri nas našli moža in zaživeli sanjsko življenje. A se je takrat za nesrečnici začel pekel. Med marcem in majem 2002 sta se morali prostituirati, žalitve, grožnje in udarci obtoženega pa menda niso bili nobena redkost. Višja državna tožilka Darja Šlibar je v obtožbi prebrala, da sta se morali Ukrajinki v nekem stanovanju v Ljubljani prodajati. Imeli sta tudi po štiri stranke na dan, ki so za pol ure mesenih užitkov odštele 10.000 takratnih tolarjev, ura spolnih storitev pa je stala 15.000 tolarjev oziroma 66 evrov.
Delijaj in soobtožena (postopek proti njej so izločili, saj varuhom pregona ni dosegljiva) sta jima omejila svobodo gibanja, saj sta bili dekleti ves čas zaklenjeni v stanovanju, pobrala pa sta tudi ves izkupiček od prostitucije. Čez čas sta nesrečnici prišli v roke neznancema z imenoma Igor in Ivan, kjer se je zgodba ponovila. Kje natančno sta bili, še danes ni znano, vesta le, da je bilo v bližini bencinske črpalke. V nekem trenutku sta izkoristili nepazljivost ugrabiteljev, pobegnili in se zatekli na policijo. Tam sta med pregledom fotografij pokazali na obtoženega.
Počasnosti sodnih mlinov se je čudila tudi prek videokonference zaslišana žrtev, ki je proti koncu opisa svoje tragedije sodišče prosila, naj je ne vabi več, saj je vsako podoživljanje dogodkov zelo stresno.
Ko je slišala naš pravni pouk, da je krivo pričanje kaznivo dejanje, je bila jasna. »Od dogodka je minilo 11 let, ne upam si po spominu vsega ponoviti, da ne bo kaj narobe,« je pojasnila predsednici senata Špeli Koleta. Ta je priči zato predlagala, da ji tolmačka za ukrajinski jezik prebere, kar je povedala policistom. »Vse to je res. Navedbe povsem ustrezajo dejanskemu stanju,« je zatrdila po prebranem opisu dogodkov.
Tožilka Šlibarjeva priče ni želela dodatno mučiti z nepotrebnimi vprašanji, jih je pa nekaj zastavil zagovornik obtoženega. A s tem klienta ni prav nič razbremenil, saj je žrtev pojasnila še nekaj domnevnih nečednosti svojega takratnega zvodnika. Povedala je, da je ni le silil v prostitucijo, ampak jo je tudi surovo pretepel. Niti o sostorilki Evgeniji ni našla lepe besede. Razumljivo, kako bi jo po vsem tem lahko. Pojasnila je še, da sta se obtožena za takšen korak po njenem mnenju odločila, ker sta bila mnogim dolžna ogromno denarja, ubogi dekleti pa sta morali to odslužiti s prodajanjem telesa.
Precejšen udarec za obtoženega je bil gotovo trenutek prepoznave prek videokonference
»Vsekakor, spominjam se, kako me je tepel,« je odgovorila na vprašanje sodnice, ali po vseh teh letih še vedno prepozna Delijaja. Njegov zagovor, da je niti ne pozna, kaj šele da bi jo silil v prostitucijo, pa je označila za popolno laž. Še preden je priča sodišču na kratko pojasnila vse psihične težave in težave s socialno vključenostjo v rodni domovini po grozljivih dogodkih v Sloveniji, je pojasnila, da ne išče odškodnine. »Za obtoženega nočem več niti slišati niti ga nočem nikoli več videti,« je bila jasna in sklenila, da je vsa njena družina hudo zaznamovana zaradi dogodka, zato upa na pravično kazen.
Brez kančka dvoma je izjave z zaslišanja na policiji potrdila tudi naslednja oškodovanka, ki so jo prav tako s pomočjo ukrajinskega sodišča zaslišali prek videokonference. Tudi ona je Delijaja prepoznala in mu s tem skoraj gotovo zabila dodaten žebljiček k obsodilni sodbi. Ali so trdnejši dokazi tožilstva ali besede obrambe, pa bo tako ali tako kmalu jasno.
