NOVO MESTO – »Marsikaj sem že videl v svojem življenju, saj sem bil policist, a takšnega razdejanja, kakršno je bilo v moji zidanici po vlomu, pa še ne! Še sreča, da me ob pogledu na razmetano notranjost ni zadela kap,« je še vedno razočaran dejal 78-letni Semičan, ki ima zidanico na Stari gori. Skromen možak se je že kot otrok zaljubil v poseben hobi, v zbiranje kovancev. Njegova zbirka, ki je nastajala celih sedem desetletij, je bila res bogata, zavidanja vredna. A pred dobrim letom je ostal brez vsega. Zaradi vlomilcev, ki se jim niti sanjalo ni, kakšne vrednosti so bili redki kovanci, sicer z njimi ne bi po Beli krajini plačevali in zapravljali vsevprek.
Nenavadno je, če pride kdo v trgovino z mošnjičkom kovancev po tri evre, ki so sicer resda plačilno sredstvo, a to, da bi z njimi plačal račun, ki znaša 200 evrov in več, je res čudno.
Klasika: najprej priznal, nato zanikal
Ker je bila tatvina bogate zbirke denarja prijavljena policistom, so ti hitro prišli na sled 21-letnemu Gregorju Hodorovcu in njegovi družini iz Sovinka, ki ima zdaj bivališče prijavljeno na Anzlovi gori.
Več Romov je namreč po Beli krajini kupovalo s spominskimi kovanci, kakšen je bil vreden več deset ali celo več sto evrov. Če so plačevali s kovanci za dva evra, še niso vzbujali velike pozornosti, posebno pri kom, ki ni pozoren na grbe. Je pa bilo vsekakor čudno, da je na primer Gregor Hudorovac kupil renaulta clia in ga plačal s kovanci po dva in tri evre. Ali ko sta dva Roma s kovanci za tri evre plačala letvice v metliški trgovini. Tudi na črpalkah v Metliki in Semiču so Romi plačevali s kovanci po tri evre. Pa za televizijo, vredno 250 evrov, je Rominja prav tako odštela zgolj trievrske kovance! Roma sta v eni od trgovin kupila tudi motorno žago za 100 evrov, zanjo pa sta odštela kovance po dva evra. Je pa ena od Gregorjevih sorodnic želela v trgovini unovčiti kovanec za 100 evrov, a ji ga niso želeli zamenjati.
Dejanja sta bila osumljena mladoletnik in Gregor Hudorovac. Sledila je hišna preiskava na domu Gregorja Hudorovca, v kateri so zasegli več kot 800 kovancev, nekaj bankovcev in še kaj. Sprva je Gregor vlom v zidanico priznal, policistom je povedal tudi, da je nekaj denarja skuril na dvorišču, nekaj pa v štedilniku. A potem je očitno razmislil, da ni pametno priznati, saj bi moral oškodovancu povrniti škodo, ki ni majhna. Najel si je odvetnika in zadeva se je kakopak zapletla.
Tokrat je bil Hudorovac, oče dveh malčkov, ki prejema tudi nekaj socialne podpore, kratek. Pisni zagovor je pravzaprav pripravil njegov odvetnik Matej Šporar, po Gregorjevem nareku, seveda, pa tudi prebral ga je odvetnik, ker ne le da obtoženi slabo bere, brati sploh ne zna. In tako smo v kratkem zagovoru lahko izvedeli le, da je kovance k hiši prinesla Gregorjeva zunajzakonska partnerica, ki da si jih je sposodila, potem pa so jim policisti povedali, da so bili kovanci ukradeni.
Pet let s Titom
»Denar sem začel zbirati leta 1945. Trgal sem si od ust, da sem kupoval redke kovance. Drugi so hodili na pijačo, jaz pa sem raje vzel kak kovanec, vse prihranke sem dal za ta denar. Koliko serij sem imel! Pa zlatnikov, srebrnikov! Med njimi zlatnike iz časa Franca Jožefa, kovance in cele zbirke številnih svetovnih držav, dva kompleta kovancev Vatikana, samo eden je vreden 1500 evrov. Nekateri so bili res zgodovinski, stari 400 do 500 let. Samo kovanci so bili vredni več kot 30.000 evrov,« je našteval Semičan, ki je nekaj časa služboval v Titovi gardi, jugoslovanskega predsednika Tita je spremljal več kot pet let.
Svoje bogastvo je skril pri zidanici. Dobro ga je zakril, v vedra, ki jih je založil z različno kramo. A tatovi so si vzeli čas, prevrnili so vse, neuporabno pohodili, denar odnesli. Pa ne le to! Seznam ukradenega je dolg: malokalibrska puška, električni rezkalni stroj, motorna žaga, bakrena škropilnica, kup orodja, odlikovanja, stare ure, kosilnica na laks, dva daljnogleda za puške, 15 kilogramov orehov, 15 litrov slivovke, 50 litrov žganja, za nameček pa so storilci – glede na razdejanje in količino odnesenega jih je bilo gotovo več – v sode z vinom nametali neužitne stvari, tako da je bilo 200 litrov vina nepitnega.
Mlad stari znanec policije
Marsikaj so v preiskavi že povedali Gregorjevi sorodniki, ki pa bi morali biti opozorjeni, da so privilegirane priče, kar pomeni, da jim ne bi bilo treba govoriti, sploh pa ne proti obdolženemu, zato je Gregorjev odvetnik že predlagal izločitev teh zapisnikov, prav tako se mu ne zdi smiselno zaslišanje policista, ki je pregledal videoposnetke kamere ene od bank, iz katerih je jasno vidno, da je kovance na banko prinesel Gregor Hudorovac.
»Če je prinesel kovance na banko, to še ni dokaz, da je tudi vlomil v zidanico in kradel,« je bil jasen odvetnik Šporar.
Gregor Hudorovac je kljub mladosti stari znanec policije in sodišč. Obravnavali so ga že kot mladoletnika, tudi v prevzgojnem domu je že bil, pred kratkim pa je na novomeškem sodišču priznal dva vloma na Hrastu pri Jugorju, ko je ukradel rotacijsko kosilnico in motokultivator s strižno koso. Za ti dejanji si je prislužil devet mesecev zapora; v zadnjih dveh letih je bil trikrat pravnomočno obsojen zaradi tatvin in prikrivanja.
Hudorovac je tokrat zatrdil, da ne ve, ali je še v kakšnem kazenskem postopku, zato ga na tem mestu spomnimo, da je bil pred nekaj dnevi na ljubljanskem sodišču zaradi velike tatvine, ko naj bi skupaj s še dvema mladoletnikoma vdrl v restavracijo podjetja Toplar v Zagradcu pri Grosupljem. Iz nje so odnesli sedem pločevink piva, štiri pločevinke radlerja in prenosno alarmno napravo, lastnika so oškodovali za več kot 500 evrov. Sprva je vlom priznal, ko pa je izvedel, da bo zato sedel 11 mesecev, si je premislil. Zatrdil je, da so vlomili samo zaradi piva, vendar so bila vrata zelo slaba, zato ni bilo treba velike moči, da so prišli v restavracijo. Zaradi te zadeve bo na sodišče prišel znova že ta mesec, zaradi očitkov o tatvini spominskih kovancev in bankovcev pa na začetku septembra.
Oškodovani Semičan je na sodišču nekaj kovancev dobil nazaj. Tiste, ki so jih policisti zasegli pri hišnih preiskavah na Gregorjevem domu, med njimi je bilo največ drobiža, a 78-letnik je lahko le z žalostjo ugotovil, da tistih najvrednejših ni več. Zgubili so se nekje v obtoku... Tisti, ki plačujejo z njimi, se verjetno niti ne zavedajo njihove prave vrednosti.
