Ukradeni milijon evrov v sefu na železniški postaji v Mannheimu

LJUBLJANA – Ko smo se v poznem četrtkovem popoldnevu v Šentilju tik ob meji med Avstrijo in Slovenijo poslovili od nekdanjega Sintalovega varnostnika Boruta Hriberška, ga je pot v policijskem avtomobilu vodila v ljubljanski pripor na Povšetovi. Čeprav je bil zanj že izdan sklep o uvedbi pripora, se je preiskovalna sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča odločila, da ga zasliši še istega dne.

Njegova zgodba pred njo je bila skoraj popolnoma enaka kot tista, ki jo je po 12 dneh bega povedal za Slovenske novice. »Tisto soboto sem bil dežuren v Sintalovem trezorju, ves dan me je preganjalo, da nimam denarja, v žepu pa položnico za 349,10 evra. Toliko je moja mati dolgovala v domu starejših občanov, ker je zaradi padca potrebovala dodatno oskrbo. Pred menoj pa je bilo ogromno denarja, bil je kot na pladnju. In ko sem začel jemati, se nisem več znal ustaviti.«

Kriminalisti na poti v Mannheim

V Sintalu so prijavili tatvino 911.488 evrov, Hriberšek pa trdi, da je ukradel precej manj, kakih 650 tisočakov. Ta dva tako zelo različna podatka bosta, mimogrede zapisano, najverjetneje še kako zanimiva tudi za preiskovalce. Nekdo namreč ne govori resnice, pa naj so to sintalovci ali Hriberšek. In čeprav se tudi v uradnih sodnih dokumentih pojavlja vsota 911.488 evrov, v varnostni družbi odgovarjajo: »Sintal ni nikoli objavil podatkov o znesku odtujenega denarja niti o načinu izvedbe tatvine. Tudi navedb drugih oseb o tem, ki so se pojavljale v medijih, Sintal ni komentiral. Lahko povemo, da so tako navedbe o zneskih kakor tudi nekateri podatki o tatvini neresnični, v interesu preiskave pa drugih informacij ne moremo podajati.«

S plenom se je Hriberšek 6. aprila pozno zvečer odpeljal v Kamnik, kjer živi s partnerico in njenima otrokoma, tam je pustil dva svežnja s po 50-evrskimi bankovci in se nato podal na avtocesto. Na enem od bencinskih servisov je plačal položnico za mater, od tam pa ga je pot vodila na Dunaj ter naprej v Nemčijo. »Nič nisem razmišljal. Žal. Le vozil sem. Avto sem pustil na Dunaju v garažni hiši, od tam naprej sem potoval z vlaki. Najtežje je bilo stuhtati, kako s seboj prenašati denar, saj ga je bilo toliko.« A mu je uspelo, saj ga je prinesel vse do Mannheima, nemškega mesta med Stuttgartom in Frankfurtom, kjer je preživel večino časa na begu. Tam je v sefu na železniški postaji po njegovih besedah tudi levji delež njegovega izplena, po naših informacijah pa je okrog 100.000 evrov prinesel na kraj predaje v Šentilju.

Koliko denarja je zapravil, mu ob našem pogovoru še ni uspelo sešteti. Večino časa našega druženja je prejokal ter nenehno ponavljal, kako hudo mu je zaradi njegove družine, a tudi nasmejal se je enkrat. Pa vam je bilo v teh 12 dneh kdaj tudi lepo? »He he, seveda je bilo,« je bil skrivnosten.

»Precej so me torej stale vožnje z vlaki, nabavil sem si obleko. Izbiral sem poceni prenočišča, vselej sem plačeval z gotovino, da ne bi s kartico pustil za seboj kakih sledi. Kupil sem si tudi prenosni računalnik, da sem videl, kaj poročate o meni, a se nisem prijavil na nobeno spletno stran, ker bi me tudi tako morda odkrili. Zanimivo pa je, da sem se, kjer koli sem prespal, prijavil s svojo osebno izkaznico, ki se torej glasi na Borut Hriberšek. A ni bila za menoj razpisana tiralica?«

In če ga je stiska pripeljala tako daleč, da krade in pobegne, je, pravi, tudi stiska prispevala k temu, da se vrne. Bil je v stikih s svojci, v njem pa se je vse skupaj prelomilo v tistem trenutku, ko je izvedel, »da partnerkini sodelavci zbirajo denar zanj in za otroka. Tedaj sem vedel, da se moram vrniti in se soočiti z neumnostjo, ki sem jo storil.«

Jemal kar 15 ur?

Po četrtkovem večernem zaslišanju v ljubljanski sodni palači je sodnica zanj odredila pripor, Hriberškov odvetnik Boris Grobelnik pa se je zoper tak sklep pritožil. Ker se je njegov klient predal sam, po njegovem mnenju ni več razloga za bojazen, da bi spet pobegnil. V tistem trenutku, ko bodo zasegli plen v sefu v Mannheimu, pa bo po zagovornikovem prepričanju odpadel tudi sum uničenja sledi.

Sicer pa je, kolikor smo lahko izvedeli, Hriberšek tudi na sodišču ponovil, da je prepričan, da iz trezorja ni odnesel toliko denarja, kot mu očitajo v Sintalu. Preštel ga je do kakega pol milijona, le majhen kup bankovcev po 50 in 100 evrov je ostal nepreštet.

Sodnici je izročil ključ sefa na mannheimski železniški postaji na Friedrichstrasse ter jo zaprosil, naj slovenskih policisti odidejo po denar, ki je še v sefu.

Ne glede na to, da je ta izučeni kuhar, ki je pred tatvino opravljal nalogo operaterja varnostno-nadzornega centra v Sintalu in ki je imel 15. aprila ravno na begu 48. rojstni dan, svoje dejanje iskreno obžaloval in se je zaradi osebne stiske zaradi matere in družine marsikomu zasmilil v dno srca, mu kazenska odgovornost ne uide.

Zaradi velike tatvine mu bo na sojenju pretilo do pet let zapora. Organi pregona svojo zgodbo začenjajo 7. aprila ob osmi uri zjutraj, ko so sintalovci ugotovili, »da je v podjetju prišlo do neupravičenega posega v blagajno trezorja, ki ga je zagrešil ravno on in v neznano izpuhtel z ogromnim kupom denarja«.

Kot je na zaslišanju povedal eden od varnostnikov, je tistega dne takoj po prihodu v službo odprl blagajno trezorja in naletel na raztrgane vrečke, namenjene za prevoz in hrambo denarja. Kajpak so si sintalovci ogledali posnetke nadzornih kamer, na katerih je zelo lepo videti Hriberška, kako odpira blagajno in iz nje jemlje denar. To je bojda počel kar ves svoj delovni čas (15 ur), najbolj intenzivno pa popoldne in zvečer, ko ga je naravnost hlastajoče prelagal v vrečke in nahrbtnike, ki jih je nato nosil v svoj svetlomodri nissan note.

Ko so kriminalisti opravili hišno preiskavo v njegovem kamniškem stanovanju, pa so poleg dveh svežnjev s po 50-evrskimi bankovci našli tudi listič z njegovim sporočilom partnerici. »Spray za prvo silo! Ne dajaj na banko. Ljubim te, Borut.«

Da jo očitno res ljubi, je dokazal včeraj, saj se je vrnil in se bo po morebitni odpravi pripora morda že kmalu lahko vrnil k njej. Da je bila ves čas njegovega bega močno zaskrbljena, da si je zelo želela njegove vrnitve in da mu bo vselej stala ob strani, pa nam je zaupala tudi ona.

Brez fičnika v kraljestvu denarja

Še preden se je v četrtek predal kriminalistom PU Ljubljana, je Borut Hriberšek poklical na uredništvo Slovenskih novic, da bi se pred aretacijo izpovedal in povedal, da obžaluje dejanje. »Zgodil se je trenutek, še sam ne vem, zakaj. Bil sem dolžan za zdravstveno oskrbo za mojo mamo, moral bi plačati položnice, denarja nisem imel in v trenutku me je prešinilo: Jaz sem brez denarja, vse naokrog pa ga je toliko,« je podobno kot v pogovoru za naš časopis dejal tudi na zaslišanju. Da je v hudi osebni stiski, nam je že par dni po njegovem begu sporočal njegov prijatelj iz Celovca, s katerim sta se slišala dan, preden je zagrešil tatvino: »Prvič v življenju se mi je zjokal prek telefona. Potožil je, da pod nujno potrebuje 420 evrov, saj je njegova mati v domu za starejše občane v Kamniku pred kakšnim mesecem padla, potrebovala dodatno oskrbo in mora zdaj on do ponedeljka plačati za nastale stroške, sicer jo bodo iz enoposteljne premestili v štiriposteljno sobo. Zasmilil se mi je. Rekel sem mu, da z veseljem posodim in da naj pride v nedeljo po denar k meni v Celovec.« A Hriberška ni dočakal, njegov mobilni telefon pa je bil ugasnjen v avtomobilu na Dunaju.

Dejanje iz obupa

Sporočamo žalostno vest, da je bil na območju Šentilja prijet slovenski Robin Hood, piše na spletni strani, ki jo je na facebooku nekdo ustvaril za Boruta Hriberška. Vest o njegovi predaji je preplavila svetovni splet, velika večina komentatorjev pa je, kako zanimivo, na njegovi strani. Skoraj vsi se strinjajo, da je kaznivo dejanje zagrešil iz obupa, ne pa iz pohlepa. V pravega Robina Hooda so ga povzdignili tudi zato, ker so prav v tem času še kako aktualne zgodbe o nekaznovanih slovenskih tajkunih in utajevalcih davkov. Na spletni strani slovenskenovice.si je denimo še kako pomenljiv komentar: Ta velki lopovi, ki so pokradl več kot en milijon, dobijo dve leti čuze (Hilda) ali pa pogojne kazni. Ta siromak pa bo fasu 4–5 let le zato, ker je siromak.