Ukradena kolesa vrnejo 
lastnikom za 20 evrov

LJUBLJANA – Ponedeljkovo dopoldne se je polagoma iztekalo. Listje na drevesih je slišno šelestelo. Na ozkem sprehajališču med trnovskimi bloki sta se srečali znanki. Ena s kužkom, druga z vnukom. V ozadju smo zaslišali tisto znano: »Ukradu sem bicikl ...«

Tu v Trnovem so kot srake, smo kmalu izvedeli. S prstom sta brez obotavljanja pokazali na objestno mularijo. »Ki so povsem brez vzgoje! Nad katerimi ni bdela avtoritativna starševska roka! Ki jim je tako dolgčas! In ki jim brezdelje še kako škodi!« sta se strinjali. Da so pravi lumpi. »Če ne sunejo kolesa, izmaknejo pa otroški voziček!« sta se kar dopolnjevali v naštevanju. »Pravzaprav kar jim pride pod tatinsko roko.«

Organizirane tolpe?

Ko se zvečeri in Trnovo zajame mrak, postanejo lačne oči še bolj lačne, lačne zmikavtstva. Šlo naj bi že celo tako daleč, da se povezujejo v nekakšne tolpe. Ljubljanska policija s tem sicer ni seznanjena. V zadnjem obdobju smo lahko prebrali, da tovrstne tolpe že od poletja ustrahujejo prebivalce Trnovega, da preprodajajo drogo in ukradena kolesa. Tega, da ukradeno potem vračajo prestrašenim lastnikom v zameno za odškodnino in jih pri tem celo izsiljujejo, nam tam sicer ni uspelo izvedeti, vsi po vrsti pa so nam jasno in glasno potrdili, da je kraja (predvsem) koles v tem ljubljanskem okolišu že od nekdaj nekakšna folklora: če imaš kolo, moraš vzeti v zakup, da boš slej ko prej samo debelo pogledal, ko ga tam, kjer si ga nazadnje pustil, pač ne bo več.

V kolesarskem servisu Kojot je mehanik priznal, da jih tako rekoč vsak dan obišče nekdo, ki je bil ob kolo.

Nekateri so poizkušali nadležno stanje umiriti, da je tatvin sicer resnično več, vse več, to ja, da pa se je v Trnovem kradlo, se krade in se bo kradlo očitno tudi v prihodnje. Prebivalstvo se je v teh letih nekako že sprijaznilo, da v njihovi neposredni bližini pač živi krdelo, ki se mu, tako pravijo, po žilah pretaka tista znamenita ciganska kri.

Jaz kolo, vi denar

Tista z vnukom je potem kislo nadaljevala, da je zadnjič nekoga zalotila pri kraji. »Pa saj je bil še otrok!« je zavila z očmi in dodala, »doma z Rakove jelše!« Pozna ga že od prej, saj ji je že poizkušal vlomiti. Pa ga je vse odtlej očitno še vedno tako srbelo, da je mali vnovič tvegal. »Hoj, kaj se pa dogaja tukaj?!« ga je začopatila. Ta ni imel prav nikakršnega sramu, zato se ji je v maniri, da je najboljša obramba napad, kot izkušeni ropar brž postavil po robu. »Ja, guspa, če mi ne boste dali, bom pa ukradel!« Pobalina je naposled prepodila, povedal ji je še, da krade, da kaj zasluži. Da so ji že ničkolikokrat izmaknili kakšno delovno orodje, gradbeni material in podobno, je že zdavnaj vzela v zakup, da pač živi v bližini sračjega gnezda. Policistom je sicer prijavila, meni, da možje postave kljub vsemu vestno opravljajo svoje delo, a se zaveda, da ukradenega prav gotovo ne bo dobila nazaj.

Tako kot preostali prebivalci trnovskih blokov, ki naj bi se medtem ujeli v to past izsiljevanja. »Jaz vam vrnem vaše kolo, vi pa meni dva po deset.« To je namreč povprečna vsota, za katero so tatovi pripravljeni ukradena kolesa vrniti.

Nekateri zdaj razmišljajo celo o najemu varnostnika, kakršnega imajo, denimo, v bližnjem domu za ostarele. Pa še kje. A niti tam to prav nič ne pomaga, saj veste, kako že pravijo, priložnost dela tatu! In za to priložnost se splača pohiteti. Tatovi svoje delo opravijo ekspresno hitro. Za to so se izurili. S sociološkega vidika se je vselej vredno vprašati, kje vse bi bili ti mladeniči, če bi svoje očitne sposobnosti usmerili v kaj drugega, družbeno sprejemljivega. (Nekateri sicer menijo, da bi v tem primeru postali še večji kriminalci ali celo politiki.) Tako pa so za prgišče evrov v tem recesijskem času pripravljeni še toliko bolj tvegati. »Kar nekaj koles je bilo v zadnjem času že izmaknjenih,« nam je z dolgim obrazom potožila ena izmed nemočnih uslužbenk doma za ostarele. Pa ste prijavili policiji?

Kar želiš, to dobiš

Policijska uprava Ljubljana je v letu 2012 obravnavala 1473 kaznivih dejanj, pri katerih je šlo za odtujitev kolesa. O črnih točkah, tako pravijo, ne morejo govoriti, največ pa je bilo izmaknjenih na območju središča Ljubljane, Bežigrada in Šiške. Priporočajo, da bi morala ključavnica predstavljati vsaj 15–20 odstotkov vrednosti kolesa.

Zanimivo pa je, da od leta 2008 (in ne le v Ljubljani) vztrajno narašča število ukradenih koles (policisti so jih lani preiskali pet odstotkov). Ta številka se je povzdignila že za skoraj 30 odstotkov! In koliko je, smo premišljevali, šele tistih neobravnavanih tatvin?! Tedaj smo pomislili, kakšno srečo je imel zadnjič pravzaprav naš bralec Peter, ki je na poti v službo na lepem zagledal svoje kolo. Na njem pa neznanca. Jezno ga je zadržal kar tam na ulici, potem pa izvedel, da ga je neznanec od preprodajalca kupil za nekaj desetakov. Peter mu je verjel in iz žepa takoj potegnil denarnico. Za isto vsoto je odkupil nazaj svoje kolo. Iz tretje roke. Še sreča, se je zavedal, da je spet lastnik svojega kolesa, še sreča, da je njegovo kolo še vedno takšno, kakršno je bilo. Kaj lahko bi bilo popolnoma preurejeno, spremenjeno, prebarvano, razstavljeno in na novo sestavljeno. Njegov lastnik bi bil kaj lahko tudi pisec tega zapisa, ki je dolgo razmišljal o nakupu novega mestnega kolesa, naposled pa v svojem kvartu od nekoga slišal tisto znano: »Kar želiš, to dobiš!«

V ozadju so se spet zaslišali Leteči potepuhi: »Ukradu sem bicikl ...«