Ugrabitelji štirih otrok so že na Kosovu?!

LJUBLJANA, MARIBOR – Vox populi benti, kako se nam lahko nenehno dogajajo razni časarji, šuštarji, zavašniki in wolfi, ki se poskušajo z zapustitvijo Slovenije izogniti roki pravice. Ker pa po naši zakonodaji tak beg ni kazniv, se nekaterim celo uspe skrivati dovolj dolgo, da jim nihče več nič ne more – proti Robertu Tomažu Zavašniku, krivcu za smrt treh mladih deklet pred njegovo diskoteko Lipa, je denimo zastaral pregon in se je lahko svoboden vrnil domov, razvpiti poslovnež Walter Wolf pa mora v Kanadi zdržati do avgusta – tedaj bo skoraj zagotovo zastaral primer Patria –, da se bo lahko še bolj norčeval iz Slovenije. Zdi se sicer, da ljudstvo gane le beg velikih rib, z raznimi tiralicami in pripornimi nalogi pa Slovenija v tem trenutku išče na stotine ljudi, med njimi morilce, roparje, nasilneže, goljufe. Toda doslej se najverjetneje še ni zgodilo, da bi z rdečo Interpolovo tiralico pod nujno iskali kar štiri člane ene rodbine.

Pogrešal je dodatke

Gre za mariborsko romsko družino Hašimi, ki so jih na ljubljanskem okrožnem sodišču pred skoraj natanko letom dni spoznali za krive ugrabitve štirih otrok. Na zatožno klop pred kazensko sodnico Jasmino Javornik so posadili moža in ženo, zdaj 61-letnega Rešata in 58-letno Igballe, ter njuna otroka, 37-letnega Ramiza in 25-letno Serijano (piše se Gričnik).

Tožilska zgodba je govorila o naravnost brutalni ugrabitvi štirih deklic skoraj sredi Ljubljane. »Ravno sem izstopal iz avta, ko sem zaslišal otroške krike, ki so postajali vse bolj grozni. Potem sem zagledal kombi in nekaj odraslih, kako lovijo otroke. Pomislil sem, da se igrajo, toda potem so jih obkolili in spravili v avto. Otroci so se upirali, punčka svetlih las v roza oblačilu je brcala, ko so jo dajali v kombi,« se je očividec Lovro spominjal tega primera ugrabitve, ki se je 24. aprila 2012 v jutranjih urah odvijal v bližini viškega Interspara.

Prvi negativni lik je bil Ramiz, ki je tudi oče teh štirih otrok. Slišati je bilo, da je bil v zakonu pogosto nasilen, tako da ženi ni preostalo drugega, kot da se je ločila in se s šestimi otroki zatekla v varno hišo v Ljubljani. Lokacije teh bi morale biti najstrožje varovana skrivnost, a so jo Hašimijevi odkrili, najeli kombi, se odpeljali v Ljubljano ter počakali, da so se dekleta nekaj pred osmo uro zjutraj napotila v šolo. Dedek naj bi najstarejšo vnukinjo zagrabil, oče pa udaril, da je bila na njenem obrazu še dolgo vidna podplutba.

Ramiz je pozneje sicer pripovedoval, da se pač ni mogel sprijazniti z ločitvijo od otrok, tožilstvo pa je bilo prepričano, da je zajec tičal v popolnoma drugem grmu – v resnici je pogrešal otroške dodatke, ki so prenehali kapljati na njegov račun.

Po ugrabitvi so otroke odpeljali v Maribor, med vožnjo je Ramiz hčeram razlagal, kaj vse se bo zgodilo z njihovo materjo, in jim ob tem kazal nož, palice. Vse štiri kratkokrilke so se tako prestrašile, da so se polulale, ena je celo bruhala, je v obtožbi zapisalo tožilstvo. Eno od hčera je nato v Mariboru odpeljal na center za socialno delo in tam razlagal, da so ga dekleta sama klicala, naj pride ponje, saj bi se mati rada preselila na Hrvaško, one pa da bi raje živele z očetom. Petnajstletnica je nenadoma zaječala, da so to laži, in povedala, kaj se jim je tistega jutra zgodilo.

Žena naj bo doma

Obramba je na procesu sicer zagovarjala stališče, da bi morali na to ugrabitev gledati skozi oči zakoreninjenih romskih običajev, dedek Rešat se je celo čudil, kako so se sploh lahko znašli v kazenskem postopku, če pa grešijo ravno njegova nekdanja snaha in vnukinje: »Pri nas mora biti namreč žena doma, ne sme v lokal, one pa se kar sprehajajo naokoli.« Sodnica Javornikova je odkimavala: »Drugačni romski običaji in njihova notranja pravila ne morejo opravičevati vseh hudih dejanj, ki so jih storili obtoženi.«

Sredi maja lani jih je spoznala za krive ugrabitve in protipravnega odvzema prostosti, Ramiza, Rešata in Igballe tudi lahke telesne poškodbe, Ramiza pa še za nasilje v družini. Njega je doletela tudi najvišja kazen, štiri leta in trije meseci zapora, Rešata dve leti in štirje meseci, Igballe tri leta in Serijano dve leti zapora. Konec leta so ljubljanski višji sodniki za Serijano potrdili kazen, za preostale člane družine pa jo nekoliko znižali, saj so bili mnenja, da povzročitev lahke telesne poškodbe ni bila dokazana: Ramiz jo je tako odnesel s tremi leti in pol, Rešat z letom in devetimi meseci, Igballe pa z dvema letoma zapora.

»Zadeva je postala pravnomočna 13. januarja letos,« se začenja odgovor tiskovne predstavnice ljubljanskega okrožnega sodišča Mateje Jazbec na naše vprašanje, kaj počnejo štirje Hašimijevi na tiralicah. Najprej so se namreč začeli kot iskane osebe pojavljati na spletnih straneh slovenske policije, te dni pa so začeli v obliki rdeče, torej najnujnejše tiralice, drug za drugim kapljati tudi na Interpolove strani. Ob njihovih fotografijah je zapisano, da so vsi rojeni v Prištini (razen Serijane, ki je leta 1990 z rojstvom v Mariboru postala pristna Štajerka), Slovenija pa jih po vsem svetu išče zaradi kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti in ugrabitve, Ramizu so dodali še nekaj primerov nasilja v družini ter zanemarjanja otrok in surovega ravnanja z njimi.

»Obsojeni bi morali kazen nastopiti marca 2015, ker niso, je sodišče razpisalo tiralice,« pojasnjujejo v ljubljanski sodni palači. So torej na begu. Verjetno na Kosovu. Varni pred slovensko roko pravice.