Ugrabiteljev zlatarke še po enem letu niso našli

ŠENTJERNEJ – »Dobro bi bilo, da bi policija vsaj kaj sporočila v tem času, pa četudi bi rekli, da storilcem še niso na sledi,« leto dni po ugrabitvi novomeške zlatarke Daše Bartol pravi njen brat Tom Bartol, ki vodi zlatarno v Šentjerneju. Ko je konec oktobra lani policija okupirala cesto pri pokopališču v vasi Gradišče, si sprva nihče niti predstavljal ni, da so tam le dan prej, natančneje 28. oktobra zvečer, ugrabili takrat 36-letno zlatarko.

Bartolova, ki skrbi za poslovalnico družinske zlatarne v Novem mestu, se je iz dolenjske prestolnice z avtomobilom odpravila domov proti Šentjerneju, kjer so jo čakali domači. Ko pa je pripeljala v vas Gradišče, jo je pri pokopališču začel ustavljati avtomobil z modrimi opozorilnimi lučmi in seveda je takoj pomislila na policiste, ustavila in nevede padla v roke ugrabiteljema. Takoj, ko je ustavila, sta ji moška na glavo poveznila vrečo, ji zvezala noge in roke ter jo stlačila v prtljažnik njenega avtomobila. Kot se je pozneje izkazalo, je bilo to ključno za njeno rešitev, saj je dobro poznala svojega peugeota. Med vožnjo ji je prav po filmsko uspelo potegniti ročko za podiranje zadnjih sedežev, tako da se je prevalila na zadnje sedeže, še preden je to opazil eden izmed ugrabiteljev, ki je vozil njen avto. Drugi moški je namreč vozil drug avtomobil, tistega z modrimi lučmi.

Bartolovi je kljub strahu za življenje uspelo zbrati toliko poguma, da je odprla vrata in skočila iz drvečega vozila. Dogajalo se je zelo hitro, saj je, kot je le dan po dogodku povedal Tom, Daši uspelo pobegniti zgolj 200 ali 300 metrov za tem, ko je bila ugrabljena. Uspešen pobeg je očitno nepridiprava, ki sta po predvidevanjih hotela priti do ključev zlatarne ali do varnostne kode za alarm, tako presenetil, da sta zbežala brez nje. Ker je ugrabitelj vedel, da je cesta precej prometna in bi ga lahko zasačili, je odpeljal naprej, čez kakih sto metrov pa zapeljal s ceste in peš zbežal v noč. Nesrečno Dašo je našel naključni voznik. Ta je namreč ob cesti opazil prestrašeno zvezano žensko, ki je vpila na pomoč in kričala, da jo še vedno iščejo in da naj čim prej pobegneta stran.

O dogodku ne govori veliko

K sreči Daša ni bila huje ranjena in je kmalu zapustila bolnišnico, a je dogodek pri njej zagotovo pustil globoke sledi, saj si še nekaj časa zvečer ni upala ven, poiskati je morala tudi strokovno pomoč. »Zdaj je na porodniški. Mislim, da se kar v redu drži, je pa večinoma doma,« pravi Tom in dodaja, da o ugrabitvi ne govori veliko, je pa tudi sam o tem ne sprašuje. Po njegovem mnenju bi bilo tako za njo kot vse druge sorodnike veliko olajšanje, če bi policisti le prišli na sled storilcema, ampak, kot še pravi, očitno policisti nimajo dovolj dokazov, da bi ju našli.

Na PU Novo mesto pravijo, da preiskava suma kaznivega dejanja ugrabitve še ni končana in da kriminalisti delajo še naprej. »Takoj po prijavi ugrabitve so izvedli vse potrebne ukrepe znotraj zakonskih pooblastil – predvsem zavarovanje sledi, zbiranje obvestil, preverjanja po evidencah, sodelovanje s tujimi varnostnimi organi in podobno,« pojasnjuje tiskovna predstavnica omenjene policijske uprave Alenka Drenik. Hkrati dodaja, da podrobnosti javnosti ne morejo pojasnjevati, saj bi lahko škodili preiskavi. »O poteku preiskave in izvedenih ukrepih kriminalisti obveščajo okrožno državno tožilstvo Novo mesto,« še pove Drenikova.

Izbrana naključno?

Dogodek, kot nam je še zaupal Tom, je razumljivo vplival tudi nanj, saj se je v prvih dneh po ugrabitvi sestre spraševal, ali bi se lahko tudi njemu zgodilo kaj takega. »Prvi teden gledaš naokoli in si bolj pazljiv, potem pa gre to počasi mimo. To je takšen poklic, da je vedno lahko kakšna možnost, da se ti kaj podobnega zgodi,« pravi Tom in izpostavi, da so v tem letu imeli mir pred nepridipravi v primerjavi z leti pred ugrabitvijo. »Prej so se ropi večkrat dogajali. Zdaj se nas očitno izogibajo, mir je tudi po drugih zlatarnah. Morda se zlatarn izogibajo ravno zato, ker je bilo vse skupaj medijsko izpostavljeno. Če bo še naprej tako, bo super,« meni sogovornik in dodaja, da je kot zlatar vse bolj previden in da ti je lahko vsak, ki pride v zlatarno, že kar sumljiv.

»Razmišljanje, da je v zlatarni veliko denarja, je neumno. Vsaka črpalka ga ima več,« pristavi Dašin brat, ki je še danes prepričan, da je ugrabitelja nista načrtno opazovala, ampak je bila naključno izbrana. »V avtomobilu bi bil lahko kakšen drug od zaposlenih v zlatarni. Pri nas ne delamo vsi po rednem urniku, torej, da bi en teden eden delal dopoldne, drug pa popoldne. Delamo mešano in zato je nemogoče, da bi se usmerili le na enega izmed zaposlenih in da bi čakali ravno nanj,« še doda Bartol.

Kot da duševne rane po dogodku za Dašo niso bile dovolj, so po krajih, predvsem zaradi filmskega načina njenega pobega, začele krožiti govorice, da je bilo vse zrežirano. Med tistimi, ki so jih natolcevanja hudo razjezila, je bil tudi tisti, ki je našel zvezano zlatarko. Kot spletni komentator je Matej zapisal: »Nič ni bilo zrežirano, to lahko sam potrdim. Ravno v trenutku, ko je gospodični uspelo pobegniti iz avtomobila, sem se namreč pripeljal po tej cesti in jo nato, prestrašeno in kar precej poškodovano, odpeljal na Policijsko postajo Šentjernej. Vesel sem, da se je izteklo tako, kot se je, saj bi bil konec lahko tudi dosti bolj tragičen. Je pa to opozorilo vsem nam, saj si nekateri osebki iz dneva v dan upajo več.«