Ubila ga je zapornica, ostra kot sulica

LJUBLJANA – Konec julija bo minilo sedem let od tragedije družine Marucelj iz Ljubljane. Po deževni noči so se na prvi dan dopustovanja na Gorenjskem iz Kranjske Gore odpravili kolesarit v dolino Tamar. Tam so na soncu uživali do 14. ure, ko so se odločili, da se vrnejo. Med vožnjo proti Planici je na kolesu mame Barbare počila pnevmatika. Z možem in sinovoma se je dogovorila, naj pot nadaljujejo sami, počakala jih bo, da jo pridejo iskat z avtomobilom. Medtem sta se Žiga in njegov brat Anže odpeljala proti Planici, kjer naj bi počakala na očeta. Ko je ta čez nekaj minut pripeljal za njima, je pri zapornici uzrl grozljiv prizor. 
»Zagledal sem, kako sin leži na tleh,« je pripovedoval Bojan na sodišču junija 2013 in dodal, da je videl hudo poškodovanega 16-letnega sina, ki je zelo težko dihal. Žiga se je zaletel v zapornico, ki je bila odprta tako, da je štrlela iz grmovja. »To je bila zelena cev, na koncu odžagana. Odprta je bila proti smeri vožnje in je gledala na cesto iz zelenja.«

Žiga je zaradi poškodb pozneje umrl v bolnišnici, njegova mama pa je povedala, da je zapornica iz grmovja »štrlela ven kot sulica«. Zato je bila prepričana, da bi moral kdo za to prevzeti odgovornost. »Če se ne bi odpirala v smeri vožnje, bi lahko bila zadeva drugačna,« je menila in opozorila, da tam ni bilo niti enega prometnega znaka, ki bi opozarjal na zapornico.

Žigov oče Bojan in brat Anže sta se odločila, da bosta od občine Kranjska Gora kot lastnice ceste med Planico in Tamarjem in upravljavca zapornice Smučarske zveze Slovenije (SZS) vložila 87.855 evrov vredno odškodninsko tožbo (54.000 za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in 33.855 evrov z naslova pogrebnih stroškov in bodočega vzdrževanja groba), ki sta jo pozneje povišala na 89.930 evrov.

Po več kot letu pravdanja na ljubljanskem okrožnem sodišču je le padla prva odločitev, in sicer je sodnik Franc Krepfl, kot izhaja iz vmesne sodbe, odločil, da sta tako občina kot SZS v solidarno odgovorni za škodo, in sicer z deležem odgovornosti 70 odstotkov, kolesarjevo odgovornost so ocenili na 30 odstotkov. Glede na to, da so bile zoper sodbo na višje sodišče že poslane pritožbe, sodba seveda še ni pravnomočna.

Zapornica »zamaskirana«

V sodbi sodišče med drugim ugotavlja, da sporna zapornica ni bila postavljena v skladu s pravilnikom o prometni signaliziaciji in prometni opremi na javnih cestah, saj je bila zelene barve, morala pa bi biti pobarvana ali prevlečena s snovjo, ki odseva svetlobo, izmenoma s polji rdeče in bele barve. Čeprav sama po sebi ni nevarna, sodišče meni, da je ta zaradi slabe vidnosti (bila je zelene barve in hkrati še umeščena med grmičevje) in horizontalnega odpiranja »postala nevarna izključno takrat, ko je bila odprta, kar pa pomeni izredne okoliščine«.

Ker občina ni poskrbela za postavitev zapornice, ki bi bila v skladu s pravilnikom, četudi je bila ta, kot se je izgovarjala občina, postavljena še pred sprejetjem pravilnika, in ker ni izvajala nadzora nad odlokom, ki določa prometno ureditev ceste, ta v tem primeru nosi odškodninsko odgovornost. Enako odgovorna je tudi SZS. Društvo, na katero je slednja prenesla redarsko službo ob zapornici, je namreč delovalo izključno po njenih navodilih. Sodišče pojasnjuje, da bi se lahko smučarska zveza razbremenila odgovornosti, če bi dokazala, da je društvo delovalo skladno z navodili, vendar ni. Zapornica je bila ob 14. uri odprta, čeprav bi morala biti kot običajno zaprta.

Če bi bil starejši, bi se morda lahko nesreči izognil

Seveda se zastavi vprašanje, ali bi se tragedija zgodila, če bi bil Žigov način vožnje kolesa drugačen. Po prepričanju toženih strank sta za nesrečo kriva neprilagojena hitrost in neustrezno reagiranje kolesarja.

Sodišče se je oprlo na ugotovitve izvedenca Iztoka Ciglariča in Nika Čertanca, ki menita, da je obstajala vzročna zveza med odprto zapornico, ki jo je kolesar težko opazil, ter njegovo smrtjo, »ki je nastopila zaradi hudih poškodb notranjih organov, predvsem raztrganih jeter ter krvavitev pljuč«. Kot izhaja iz sodbe, je sodišče bolj verjelo izvedencu Ciglariču kot ugotovitvam policistov, saj so ti po mnenju izvedenca prišli do napačnih zaključkov glede postavljene zapornice in poteka vožnje oškodovanca.

»Ne glede na to, da sta oba izvedenca v svojih mnenjih zapisala, da tako hudih posledic, ki so rezultirale v smrti pokojnega Žiga Maruclja, ne bi bilo, če pokojni ne bi vozil z ugotovljeno hitrostjo 40,6 km/h, preden je opazil oviro, sodišče ocenjuje to kot soprispevek oškodovanca,« je zapisano v sodbi. In še, da ne gre prezreti starosti oškodovanca, saj je »veliko večja verjetnost, da bi se ob manjši hitrosti in bolj razumskem odločanju (npr. starejša oseba) lahko izognil tako hudim posledicam, kot je smrt, zato sodišče ocenjuje soprispevek oškodovanca na 30 odstotkov«.