MARIBOR – Skoraj na dan natančno dve leti po tragediji na avtocesti pri Slovenski Bistrici, ko je tovornjak na odstavnem pasu naletel na kombi, v katerem je ugasnilo življenje treh uslužbencev slovenske policije, je javnost na sončni strani Alp prvič videla podobo njihovega krvnika. Romun Gyula Szabo, ki je marca letos dopolnil 43 let, je na mariborsko okrožno sodišče stopil v spremstvu žene, dveh prijateljev in slovenskega odvetnika Josipa Severja, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti. Obtoženec je želel nastopiti kar se da suvereno, a se je na koncu zlomil in zajokal kot otrok.
Uvodoma je sodnici Andreji Lukeš v romunščini razlagal, da že 16 let dela kot voznik, ker se je za voznika tovornjaka tudi izučil. Njegov zagovornik je pozneje pristavil, da za volanom težkih tovornjakov sedi že vrsto let in ima za seboj že krepko čez milijon prevoženih kilometrov: »Pa nima na vesti niti enega prekrška, kaj šele kaznivega dejanja.« Poleg tega je mizerno plačan, čeprav je mesece zdoma: »Skupaj imam za dobrih 500 evrov prihodkov.« Njegova žena, ki dela kot natakarica in v proračun družine z dvema mladoletnima otrokoma prispeva 300 evrov, je že od začetka predobravnavnega naroka le s težavo zadrževala solze.
Radioamater Skrbni oče in mož, priljubljeni sin in brat Silvin Matjašec iz Radencev je malo pred nesrečo srečal abrahama. Počasi bi že šel v pokoj, če bi bil vseskozi policist. A ni bilo tako, kajti več let je delal v podjetju Mikro Medica, d. o. o. Zadnjih 15 let je bil policist, skrbel je predvsem za logistiko in zveze na Policijski upravi Murska Sobota. Njegovi sodelavci o 51-letnem Silvinu, tudi aktivnem radioamaterju, najdejo same lepe besede, saj jim je bil kot član operativne skupine za podporo vedno v veliko pomoč. Zapustil je ženo, sina, hčerko, mamo ter brata z družino. |
Okrožna državna tožilka Ivanka Slana o predlanskih dogodkih na avtocesti pri Slovenski Bistrici, ko so v kombiju, namenjenem na Okrešelj, ugasnila življenja 46-letnega Franca Šandorja iz Gorišnice, 51-letnega Silvina Matjašeca iz Radencev in 49-letne Dragice Slavič iz okolice Ljutomera, ni izgubljala besed. Izkušena tožilka je položila karte na mizo in dejala: »V primeru priznanja bi predlagala kazen treh let in treh mesecev zapora ter prepoved vožnje za C-kategorijo za dobo enega leta.«
Odvetnik Josip Sever je zaprosil za petminutno prekinitev, da se posvetuje s svojim klientom. Na hodnik pred sodno dvorano sta ju spremljali tudi obtoženčeva žena in sodna prevajalka. Minilo je 10 minut. Ker tudi po petnajstih obtoženega in odvetnika ni bilo v dvorano, je sodnica po kratkem posvetu in na prošnjo odvetnika odredila še 15-minutno pavzo. Argumenti, ki mu jih je odvetnik podal, so romunskega tovornjakarja prepričali. »Priznavam krivdo, a bi rad še nekaj povedal,« je dejal s sklonjeno glavo. Avtoritativna sodnica Andreja Lukeš mu je razložila, da bo lahko govoril, a malo pozneje.
Rokometaš Policist Franc Šandor se je v Mursko Soboto na delo vozil iz Gorišnice pri Ptuju. Zapustil je štiri otroke in ženo Olgo. Šestinštiridesetletnik je bil znan kot aktivni delavec v Rokometnem klubu Gorišnica, tudi sam je bil nekdaj rokometaš. Po njegovih športnih stopinjah so šli dva sinova in dve hčerki. Kot je povedal predsednik kluba Ivan Kelenc, so z njim izgubili nenadomestljiv vir idej. |
Ko so bili končani vsi pravni postopki, je sodnica priznanje sprejela na znanje in besedo prepustila obtoženemu romunskemu vozniku tovornjaka. Ta je komaj slišno govoril prevajalki: »Govorim iz vsega srca. Imel sem starše in imam otroke. Vem, kaj pomeni izgubiti starše. Zelo obžalujem, da se je to zgodilo. Opravičiti se želim svojcem. Upam, da mi bodo enkrat oprostili. Ne bi se smelo zgoditi to, kar se je zgodilo. Vsem svojcem se še enkrat opravičujem.« Dlje ko je trajal njegov govor, težje je oče dveh otrok govoril. Na koncu so mu po licu tekle solze, komaj je še stal na nogah.
Podobno težko pri srcu je bilo tudi Vesni, ženi pokojnega Silvina Matjašeca, in hčerki Nuši. Nista mogli zadrževati solz. Imata veliko srce, saj sta se odrekli odškodnini, podobno kot dediči preostalih dveh pokojnih policistov. Sodnica Andreja Lukeš je višino kazni le pritrdila, a istočasno dodala: »Prepoved vožnje velja samo na ozemlju Republike Slovenije. Tako določa zakon.« Romunskega voznika je oprostila plačila sodnih stroškov.
Prekrižani načrti Dragica Slavič se je rodila 15. februarja 1965 kot najmlajša izmed treh otrok mame Ane in očeta Danijela. Po gimnaziji v Ljutomeru in višji agronomski šoli v Mariboru se je večinoma ukvarjala s kmetijstvom, z otrokoma se je ustalila v Lenartu, kjer je delala kot vodja pridelovalnega oddelka v Tovarni sladkorja Ormož. Potem je diplomirala na ekonomski fakulteti v Ljubljani in postala finančnica na ministrstvu za notranje zadeve. Pozneje je službovala na Policijski upravi Maribor, nazadnje pa na policiji v Murski Soboti, kjer je bila vodja finančno-računovodskega sektorja. Živela je v Prlekiji, smrt pa jo je ujela ravno v času, ko sta z novim partnerjem Jankom ustvarjala dom. Zapustila je otroka Ines in Jana, mater Ano, partnerja Janka, brata Danijela in sestro Vero. |
Na koncu je Gyula Szabo sklenil: »Ne bi se smelo zgoditi, kar se je. Želim si, da bi lahko zavrtel čas nazaj in preprečil nesrečo. Iz vsega srca mi je žal, upam, da bo bog pomagal moji družini in vsem drugim družinam ob vseh teh bolečinah.« Nato je zapustil sodno dvorano. S težkimi napori je zmogel pot po stopnicah mariborskega sodišča, pred vrati sodišča pa v kamere dejal: »Preveč hudo mi je, da bi lahko govoril.«