Ubil jo je s šestimi streli, kazen pa: psihiatrija

LJUBLJANA – Ko je predstavnica organov pregona Maša Podlipnik 57-letnemu Francu Novaku v zameno za priznanje krivde ponudila 15 let zapora – pomoč pri umoru je malodane enak greh, kot če bi sočloveku sam vzel življenje –, jo je ta za hip ošvrknil s pogledom in se odkimovaje obrnil proti sodniku Martinu Jančarju: »Ne priznam.« A če ga spoznajo za krivega, mu odkimavanje na včerajšnjem predobravnavnem naroku ne bo pomagalo, kot prodajalca morilskega orožja ga zares čaka kar precej let zapahov. Popolnoma drugačna prihodnost pa je pred tistim, ki v tej zgodbi nastopa kot morilec, 40-letnim Bohinjcem Janezom Žnidarjem.

Uničevali so ga z blendanjem

Izvedenec za psihiatrijo Vanja F. Rejec je namreč zanj ocenil, da je bil neprišteven, ko je 23. maja lani na hodniku poslovnega centra v Zgornjih Jaršah ustrelil 37-letno Marjeto Bervar. Po prepričanju psihiatra v zaporu ne more biti nekdo, ki se dejanja ali posledic svojega početja ni zavedal. Žnidarju je diagnosticiral paranoidno shizofrenijo, ga označil za nekoga, ki ga dajeta preganjalna in nanašalna blodnjavost, ter za nekoga, ki je imel dolga leta pred seboj en sam bolezensko pogojen cilj – imeti Marjeto.

Tožilski očitek na Žnidarjev račun je tako le še formalnost. Ne bodo mu sodili zaradi umora, ne bo mu pretilo do 30 let zapora, primer se bo zanj zaključil z izrekom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu.

Poročeno mater treh otrok je zanjo usodnega jutra pričakal, ko je prišla na delo v družinsko podjetje, in iz berette v njo ustrelil šest nabojev. Smrtni greh je bojda storil zato, da bi se maščeval njej, predvsem pa njenim staršem, ki so po njegovem mnenju pred več kot dvema desetletjema nasprotovali njuni zvezi.

Ko se mu je po zločinu razvezal jezik, mu je spomin zaplaval daleč nazaj, v čase, ko se je Marjetina družina preselila v Bohinj in si tam postavila graščino. Njemu je tedaj bilo 15, njej pa 13 let. Skupaj sta se vozila s kolesi in z mopedom. Simpatija je začela preraščati v nekaj večjega, tedaj pa je začel njen oče težiti, da ne smeta hoditi. Ko so mu Marjetini začeli dajati vedeti še nekaj, in sicer da ni dovolj dober za njih, ker ni tako premožen kot oni, ga je jel prevevati tudi občutek manjvrednosti, ki ga je začel gristi in gristi ter mu uničevati življenje.

Pozneje je sicer poskušal zaživeti brez nje, vendar ni šlo. Celo psihiatrično pomoč je moral poiskati, saj so ga »oni poniževali, ko se je na primer njen oče pripeljal z dragim avtom in mu blendal z lučmi«.

Zato je naposled zapustil dom in odšel v Ljubljano. Kdo ve, kdaj ga je obsedlo, da mu po toliko letih, ki jih je doživljal kot krivico, ni več za živeti, zato bo umrl skupaj z Marjeto, kar bo tako in tako najbolje za oba. Na začetku lanskega leta je kupil pištolo. Šest nabojev je bilo za Marjeto, zadnji zanj. Prvi del cilja je izpolnil, sebe pa ni ustrelil, še sam ne ve, kako to. Ni si želel, da ona gre, on pa ne.

Hodil je po cesti in čakal na policiste, da se jim bo predal. Na policijsko postajo sam ni odšel, saj ni vedel, kje je. Tako je tri dni blodil po okolici, potem so ga le prijeli.

»Samomor ni najbolj moder«

Denar za nakup pištole je imel, saj je v Bohinju prodal družinsko hišo. Beretto pa je, je povedal na zaslišanju, kupil od Novaka, ki ga je spoznal v ljubljanski soseski Brdo, kjer je ta prosjačil pred Mercatorjem. Zanjo mu je dal 15.000 evrov. Saj ve, da jo je pošteno preplačal, a mu je bilo čisto vseeno, denarja po samomoru tako in tako ne bi več potreboval. Še več bi dal Novaku zanjo, tudi sto tisočakov.

Ta je bil s kupčijo več kot zadovoljen, zato mu ni prodal le orožja in nabojev, temveč mu je brezplačno namenil tudi nekaj koristnih nasvetov. Tožilstvo jih je v obtožbi strnilo v besede, da je Žnidar Novaku povedal, da ima namen s to pištolo ustreliti Bervarjevo. Ta ga je podučil, da mora vanjo izstreliti vsaj štiri, če ne celo šest nabojev, da bo zagotovo umrla. Njegov samomor pa bo stoprocentno uspešen, če pištolo pod pravim kotom nastavi na sence, in sproži. Vendar, se je glasil še zadnji Novakov nasvet, samomor sploh ni najbolj modra odločitev. Najbolje je, je prepričeval kupca morilskega orožja, da ustreli samo njo, sebe pa ne. Pištolo pa naj po dejanju le odvrže, da ga ne bi z njo presenetili policisti in ga ubili oni.

Novak je pred preiskovalnim sodnikom sicer priznal, da je Žnidarju res prodal pištolo, toda trdil, da se mu ni niti sanjalo, zakaj jo bo ta uporabil, saj če bi, tega ne bi nikoli storil. Ko sta se pred kakima dvema letoma in pol spoznala, mu je Žnidar sicer res nekaj govoril o problemih z žensko, vendar njega take reči niso zanimale. Februarja lani mu je v kuverti prinesel veliko denarja, za kakih 13.000 evrov ga je bilo, zato mu je marca res »zrihtal« pištolo, ki jo je za tisočaka kupil od nekega Bosanca, preostanek pa porabil za nakup rabljenega avta in za polletno najemnino hiške v Soteski pri Kamniku.

Potem pa je nekega dne v soseski izvedel, da je Žnidar zagrešil umor. Takoj je pomislil, da je bila tragedija povzročena z orožjem, ki ga je prodal on. Odločno pa je Novak zavrnil, da naj bi Žnidarja podučil, kako se ravna z orožjem in kako naj vse skupaj naredi tako, da bo stoprocentno. »To so laži, o čem takem sploh ni bilo govora.«

Sodni proces proti njemu se bo na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča začel 2. februarja. Obtožen je torej pomoči pri umoru, drugi očitek na njegov račun pa je, da so policisti med preiskavo v Soteski pri njem našli še eno pištolo ter kopico nabojev. Za to orožje pravi, da mu je drag spomin na vojno v Hrvaški, saj ga je dobil od vojaka, ki se je tam bojeval.

Prav 2. februarja bodo v ljubljansko sodno palačo iz mariborske enote za forenzično psihiatrijo najverjetneje pripeljali tudi Žnidarja; da mu sporočijo, da bo do nadaljnjega ostal tam. Vendar ne dlje kot pet let. Zakonodaja daljše prisilne hospitalizacije za storilce kaznivih dejanj ne dovoljuje.