VODRIŽ – Smrtonosni ogljikov monoksid je še enkrat pokazal, kako nevaren in zahrbten je lahko. Plinu, ki ga ne vidimo, ne okusimo in ne zaznamo z vonjem, ne pravijo zaman, da je tihi ubijalec. Novo žrtev je predsinočnjim našel v Vodrižu pri Slovenj Gradcu. Dvainpetdesetletni domačin Jurij Verhovnik je tega popoldneva s prijateljem odšel v garažo, iz katere pa se ni več vrnil.
Človek tehnike
Policija, ki je Verhovnikovo domačijo v celoti obdala s policijskim trakom, da bi preiskavo lahko zastavila čim širše, bo šele danes sporočila kakšno podrobnost več o okoliščinah dogodka in vzroku, ki je povzročil smrt Vodrižana. Preiskovalci so včeraj še ves dan opravljali svoje delo. Jura, kakor mu pravijo prijatelji in znanci, je bil zelo spretnih rok in velikega srca. Ni ga bilo, da bi mu odrekel pomoč. Ob vsej njegovi širokosrčnosti je prav nenavadno, kako ga sosedje pravzaprav slabo poznajo, čeprav malodane ni hiše ali domačije, ki ji s svojim znanjem in spretnostjo ne bi kdaj priskočil na pomoč. Po navadi je kar izpustil iz rok tisto, kar je počel doma, si vzel čas in odšel pomagat ljudem v stiskah in težavah. Vsi povedo, da je bil človek tehnike v pravem pomenu besede. Je mogoče, da je bil zanj usodna ravno tehnična napaka, morda trenutek nepozornosti? Je nemara pozabil, da je tudi pozimi, kljub dragemu gretju, zaradi morebitnega sproščanja nevarnih plinov treba prostore zračiti? Na takšna vprašanja bodo pristojni najbrž znali odgovoriti šele po končani preiskavi.
Na neki način so pri Verhovnikovih imeli tudi srečo. Da je nekaj narobe, je opazil Jurijev prijatelj iz Mislinje, ki mu je delal družbo v garaži. Tudi on je že vdihnil precej nevarne snovi, a je približno ob pol osmih zvečer še zmogel poklicati pomoč. Zahrbtni plin je stegnil prste tudi po svojcih, ki so jih tako kot Jurijevega prijatelja zaradi suma zastrupitve odpeljali in pregledali v slovenjgraški bolnišnici. Tam so zadržali tudi zdravnika in reševalca nujne medicinske pomoči, ki sta prihitela v delavnico v Vodrižu. Prostovoljni gasilci iz Slovenj Gradca so poprijeli za merilnike in v prostoru, kjer je Jura končal svojo življenjsko pot, izmerili povečano koncentracijo ogljikovega monoksida. Za zdaj je znano samo to, da strupeni monoksid ni prišel iz peči oziroma katerega od avtomobilov.
Ljubezen
do gledališča
Teh je na dvorišču Verhovnikovih in ob gospodarskem poslopju kar veliko. Eden od Jurijevih sinov je pred časom imel avtomehanično delavnico, nato si je boljši kos kruha našel v sosednji Avstriji. Jura sicer ni bil avtomehanik, se je pa sam naučil teh spretnosti, saj so ga avtomobili vedno zanimali. Nedavno je še delal v tovarni za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson controls v Slovenj Gradcu. Začele so ga pestiti zdravstvene težave in zadnje čase je bil doma. Seveda pa je rad zgrabil za orodje ter kdaj pa kdaj popravil kakšen prijateljev ali sosedov avto.
Jurijeva druga velika ljubezen je bilo gledališče. V Kulturnem društvu Šmiklavž mu je nekako uspelo združevati tehnično znanje in odrske deske. Bil je tehnični koordinator in vodja domačih ljubiteljskih gledališčnikov, ki jih je veliko let na gostovanja vozil s svojim kombijem, jim pomagal postavljati kulise, sodeloval je pri zagotavljanju opreme, poskrbel je za vsako tehnično podrobnost tam, kjer je bilo treba. Gledališčniki se ga spominjajo kot ustrežljivega, požrtvovalnega in zelo dobrega človeka. Šmiklavški amaterski gledališčniki se odpravljajo na gostovanje v Zavodnje in Ravne pri Šoštanju. V nedeljo se bodo prvič po dolgih letih na pot odpravili brez Jurija. Vzdušje bo žalostno, čeprav se bodo tamkajšnjemu občinstvu predstavili s Partljičevo komedijo Gospa poslančeva.
