Tropi romskih psov nočna mora krajanov

NOVO MESTO – Vorančevo ulico v novomeškem Šmihelu le cesta in železniška proga ločita od romskega naselja na drugi strani. Ti pa psom, ki živijo v njem, ne preprečujeta, da ne bi bili redni gostje prebivalcev zahodnega predela dolenjske prestolnice. Po več skupaj, trije ali štirje, kolikor je dovolj, da tvorijo trop, se jih približa ulici, kjer brez nadzora hodijo po cesti in zasebnih dvoriščih ter vrtovih. »Prihajajo do hiš, zunaj lajajo na nas in naše pse,« nam je povedal David Keber. Prebivalcem ulice se to še posebno zdi za malo, saj so tudi sami lastniki hišnih ljubljenčkov, za katerih preskrbo, nego in vzgojo vlagajo veliko skrbi in truda. »Mislim, da bi jih morali imeti pod kontrolo tudi oni, kot imamo mi svoje pse. Verjetno tudi niso cepljeni,« nam je strahove sosedov zaupal Keber.

Le v varstvu policije

Ti so upravičeni, saj je steklina v Sloveniji še vedno prisotna, kot smo izvedeli na Vursu. Predstavnik za stike z javnostmi Matjaž Emeršič nam je povedal, da je problematika nečipiranih psov, ki so brez nadzora, pereča po vsej Sloveniji. Veterinarji, ki opravljajo preglede terena pri Romih, imajo predvsem namen preverjanja stanja in izobraževanja. Če je treba, opravijo odlov psov. V romska naselja se odpravijo tudi ob vsaki prejeti prijavi, po kateri je potreben odvzem. Vendar nikoli sami, tega si nihče ne bi upal. »Ko so šli veterinarji po pse v Ljubljani v Rojah, jih je spremljal kordon 20 policistov,« je dejal Emeršič. Še posebno je strah prisoten po napadu v Starem Logu, kjer je bil veterinar huje poškodovan, o čemer smo v našem časopisu podrobno poročali. Izjema so akcije, ki jih organizirajo v sodelovanju z romskimi svetniki, s katerimi želijo Rome ozaveščati o odgovornem lastništvu psov. Delijo jim tudi brošure. Vendar jim za učinkovitejšo in hitrejšo rešitev problema primanjkuje kadra in sredstev. Tudi v Društvu za zaščito živali Novo mesto se zavedajo, da je poleg kastracij oziroma sterilizacij najboljši način za zajezitev velikega števila samim sebi prepuščenih psov ravno ozaveščanje. »Romi so vedno živeli obkroženi s številnimi živalmi, psi, mački, konji ... in še danes je tako,« nam je povedala predstavnica društva Tatjana Harlander. »Otroci crkljajo muce in kužke, imajo jih radi. Problem je v tem, da vsaka žival potrebuje hrano, nego, zdravila, sterilizacijo... Ko zmanjka hrane, so živali seveda prve, ki jih ne nahranijo. Zadevo rešujejo tako, da pustijo pse hoditi po okolici, kjer si sami iščejo hrano. Seveda je v urejenem urbanem naselju to moteče. Tudi zato, ker imajo prebivalci teh svoje pse na vrvicah, romski pa prosto nadlegujejo sprehajalce.«

Nevaren lačen trop

Tako so bili stanovalci Vogrinčeve ulice večkrat priča napadom in celo ugrizu nič hudega sluteče mimoidoče ženske. Iz najbližje hiše so ji vpili, naj pokliče 113, saj je ta v šoku številko policije pozabila. Zaganjali so se že tudi v otroke iz ulice in enemu izmed njih na poti v šolo razcefrali hlače. Družina, ki je živela na koncu ulice, najbližje romskemu naselju, se je preselila na drugi konec mesta. Poleg nadlegovanja štirinožcev so se iz hiše odselili tudi v želji po miru, ki ga v svojem domu zaradi lajanja psov in razgrajanja njihovih lastnikov niso bili deležni. Svojih imen nam niso želeli izdati kljub preselitvi, »sicer bi se nam zgodile nepredvidljive stvari«, smo izvedeli po telefonu. Pred pasjim tropom, ki ga žene lakota, na Vorančevi niso varni niti hišni ljubljenčki. Tako so občanki na lastnem vrtu ubili mačko – niti deset metrov od hiše –, družina iz sosednje hiše pa se je morala za vedno posloviti od svojega ljubljenčka vietnamskega prašička, ki ga je, zatem ko so ga oklali romski psi, sama peljala uspavat. Zato se prebivalci sprašujejo, zakaj za Rome ne veljajo ista pravila kot za ostale, zakaj njihovi psi niso pod nadzorom, kot morajo biti drugi. Pritožujejo se marsikje, a po drugi strani so se takšnega življenja že navadili in zdi se jim, da nihče ne želi ničesar ukreniti. Ne vedo več, kam ali na koga bi se obrnili ali koga bi poklicali, če bi se zgodil kakšen napad. »V glavnem, vznemirjajo nas, tako kot nas cigani,« sklene Keber. Preostali sosedje se sprašujejo tudi, kako okoli tega ukrepata Vurs in pristojno zavetišče. Marjan Turk iz Zavetišča Turk, ki pokriva območje Novega mesta, nam je povedal, da je število romskih psov preveliko, da bi se dalo to čez noč urediti. Dogaja se, da Romi že po nastanitvi psov v zavetišče te pridejo iskat, kljub temu, da niso čipirani, pravijo, da so njihovi, in jih želijo nazaj. Da jih imajo zaradi otrok, mu potožijo. A njih prav tako doletijo pasji ugrizi, kot nam je povedala Harlandrova: »Veliko je ugrizov tako otrok kot tudi odraslih, ravno med Romi. To nam pokaže vpogled v delo Antirabične ambulante na ZZV Novo mesto.« Zato je DZZŽ Novo mesto že dvakrat izvedel delavnico, na kateri so romskim otrokom poskušali prikazati, kako se ravna s psom, česa se ne sme početi, da ta ne ugrizne.

Ni lastnika, ni odgovornosti

Po zakonu mora skrbnik živali z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Za prekršek je predpisana tudi denarna kazen. Vendar je velik problem to, »da pogosto ne priznajo lastništva«, kot pravi Emeršič. Če ni lastnika, pa ni odgovornosti. Sicer gre večinoma za stik prekrškov: pes ni cepljen, ustrezno veterinarsko oskrbljen, ni pod nadzorom, za kar se kazni gibljejo od 200 do 400 evrov. V nekaterih primerih se lahko govori tudi o mučenju. V DZZŽ o mučenju živali pri Romih ne želijo dajati izjav, slišali pa so celo o tem, da ti pse tudi jedo. Sicer je v glavnem prisotno zanemarjanje tako kot pri nekaterih drugih občanih.

Podivjani v gozdu

Ob našem obisku romskega naselja v Šmihelu psov sprva ni bilo na spregled. Nato so se nam po vpitju in grožnjah tamkajšnjih prebivalcev približali trije spuščeni psi, vendar so bili ti bistveno manj vznemirjeni kot njihovi lastniki. Harlandrova nam je razložila, da poleg prijaznih psov, ki smo jih videli na začetku naselja, »obstajajo skupine psov globlje v gozdnem delu naselja (ne samo tega v Šmihelu, to velja predvsem za Žabjak), ki so čisto podivjani in teh se bojijo tudi Romi sami. Ne dajo se ujeti s kako prijazno metodo.« Problematika romskih psov na Dolenjskem tako ostaja pereča in zapletena. Še vedno se je namreč zgodilo, da »če so Romom pobrali pse, so nekje v najkrajšem času dobili nove«.