Trije parkeljni oropali župnika

KAMNIK – Na obronkih kamniških hribov leži Vranja Peč z župnijsko cerkvijo svetega Urha. Tod 85-letni Štefan Stele službuje bogu in ljudem – ampak nima opraviti samo z dobrimi, kje pa. In tudi ni na svoji duhovniški poti tokrat prvič naletel na nepridiprava, ki si je hotel prisvojiti božje darove. »Na Krasu je prišel pred desetletji, ko sem bil v cerkvi na maši, ne vpričo mene.« Takrat, pravi župnik, mu je veliko pobral, imel je pripravljen denar za dajatve. Štefan se je iz izkušnje naučil, da denarja nima v (božji) hiši; ko ga je tat obiskal drugič, še zmeraj na Krasu, ni odnesel nič, razen da mu je Stele v župnijskem naznanilu napisal tole sporočilo: »Spoštovani vlomilec, ne hodi več vrat vlamljati in krasti, ker ne boš več našel denarja.«

Zgodovina se ponavlja, pravi modrost, ki nedvomno drži v primeru vranjepeškega duhovnika; minuli teden so ga nepridipravi obiskali kar dvakrat. Dogajanje v noči na petek opisuje doživeto in duhovito: »Vrata so zaškripala, pa sem pomislil, da je jutranja ura ter da bo treba vstati. Nato je nekdo spregovoril in mi je bila prva misel, da še radia nisem ugasnil.« Šele ko je sedel, je videl odprta vrata; najprej je preveril škatlico z drobižem, ki ga ima za sprotne majhne stroške: »Iz škatle ni nič vzel. Potem sem dve kuverti videl na tleh, pogledal sem okoli, pa ni bilo nikogar.« Soseda ga je šele naslednje dopoldne opozorila, da v okolici župnišča leži cel šop kuvert; vlomilec, morda jih je bilo več, je prvič pobegnil praznih rok.

Imaš novac?

V sobotnem večeru so se pri župniku Steletu vrstili nepričakovani obiski. Najprej ga je »presenetil« Miklavž s svojimi spremljevalci, ki so hodili po vasi. Na Miklavževo noč je znova zaškrebljalo: »Sem se ponoči vprašal, ali je spet Miklavž,« pripoveduje župnik. A bili so trije parkeljni, ki so prišli v župnikovo spalnico: »Enega so imeli za stražarja, niti luči mi ni pustil prižgati.« Stele je nato slišal njihovo prvo vprašanje: »Imaš novac, imaš novac?«

V oči so mu svetili z žepnimi svetilkami, stresali so ga, a strah ga ni ugnal v kozji rog: »Dejal sem: 'Ne iščite, nič ne boste našli, jaz imam denar v banki v Kamniku,'« je roparje presenetil s treznim odgovorom sredi noči. Stele sprva ni deloval prestrašeno, hotel se jim je celo upreti: »Prisolil mi je klofuto, da me je vse zabolelo. Vprašal sem ga, ali ga ni nič sram, da tepe starega človeka.« Namesto odgovora se je roparska združba odločila za drugačno nadaljevanje.

Policijsko poročilo PU Ljubljana gre takole: »Okrog 1. ure ponoči so skozi kletno okno najverjetneje trije neznanci vlomili v notranjost župnišča. Eden od storilcev je bil ob oškodovancu, druga dva pa sta pregledala prostore. Po dejanju so oškodovanca zvezali.« Stele poprime bolj sočno: »Ukazali so mi 'U kupatilo' ter mislili, da bom sam šel kot ena ovca. Uprl sem se, dva sta me zagrabila in me vlekla ter vrgla v kopalnico.«

Hodil, da se 
ne bi podhladil

Zaradi visoke starosti ima dobrodušni duhovnik precej težav, ko se mora skloniti ali če mora vstati; to počne vedno počasneje: »Hitro sem vstal s tal; mislil sem, da bo ključ na notranji strani vrat kopalnice, pa so ga prej ven potegnili. Vrata so zaškrtala, zaklenili so jih, ura pa je bila okoli pol dveh ponoči,« dogodke niza Štefan. Vedel je, da bodo v nedeljskem jutru prišli ljudje k maši ob osmih zjutraj: »Rekel sem si 'Stari, ti samo hodi' in sem hodil vso noč.« Pravi, da se je trikrat usedel na kopalno kad, noge zmasiral, pa kar hodil tistih slabih sedem ur, da se ne bi podhladil. »Že eno uro je pri mojih letih dosti hoditi. Pravi čudež, da sem zdržal toliko; v kopalnici sem durh hodil sem pa ke, drugače bi se ohladil, samo v gatah in zgornjem delu pižame.«

Ko je zarja odrinila noč, je imel župnik noge že povsem mrzle. Ljudje so se zbrali pred zaprto cerkvijo ter najprej odšli do župnišča: »Malo pred osmo so prišli in me odklenili.« Štefan je najprej storil svojo dolžnost, odklenil cerkvena vrata ter kot vsako nedeljo dal mašo: »Na koncu maše pa sem povedal vsem, da mi ni bilo treba vsakemu posebej, kako je bilo.« V srce segajoče je njegovo zaključno razmišljanje: »Zdaj šele premišljujem, da sem bil preveč predrzen, roparji so že ubili župnike. Roparjem moram biti hvaležen, da so bili prizanesljivi.« Policisti sporočajo, da nadaljujejo preiskavo storitve kaznivega dejanja ropa, v katerem so (iz tiste škatlice z drobižem) odnesli okoli 70 evrov. Sreča v nesreči je torej, da za tak znesek župnik ni utrpel poškodb.