Trije mladi umrli, odgovarja pa nihče

POLZELA – »Tako sem razočarana nad delovanjem sodišča,« nam je že pred tremi leti, na dan druge obletnice smrti sina Davorja, se spominjamo, tožila mila Anica Grofelnik, ki ga je imela tako neskončno rada.

Tudi tokrat smo se srečali zaradi črne nedelje, 15. januarja 2012, ko se je ne le pri Grofelnikovih, ampak tudi pri Žunićevih in Hitijevih, vse sesulo. Kmalu bo že peta obletnica, odkar je šel Davor na oni svet, pa je rana na Aničinem srcu samo še globlja. Zaradi petkove odločitve celjskega sodišča, da ni bilo dovolj dokazov, da bi koga obsodili, se zdi, da so trije mladi, Davor, Bernarda in Dragan, za ranjene starše že drugič umrli.

Tistega dne se je v Hudinji pod Roglo dogodila nepopisna tragedija. Saj so zaradi povečane vsebnosti ogljikovega monoksida, ki je nastala zaradi hkratnega delovanja kaminske in plinske peči, nenadoma ugasnila tri mlada življenja – 24-letnega Dragana Žunića iz Laškega, prav toliko stare Bernarde Hiti iz Limovc pri Trojanah ter njenega dve leti mlajšega fanta Davorja Grofelnika s Polzele. Zato ker je bil nekdo malomaren, ker nekdo ni opravil svojega dela in ker nekdo ni ustrezno očistil dimnikov, so bili starši pokojnih treh prepričani že od začetka sojenja. Tudi višja državna tožilka Marinka Čakš je obtožila lastnika apartmaja Kragulj Ernesta Plesnika in člana komisije za izvrševanje tehničnega pregleda v Kragulju Stanislava Dečmana.

»Rada bi, da bi bilo pravici zadoščeno ter da bi te peči, ki so našim otrokom preprečile živeti, že enkrat umaknili, jih vrgli ven, bog ne daj, da bi še kdo tako trpel, kot trpimo mi!« je ob našem predzadnjem snidenju ganljivo pripovedovala Anica.

Oprostilna razsodba

Dve leti po smrti njenega Davorja se ji še nihče od osumljenih ni opravičil, smo izvedeli, ali ji izkazal vsaj trohice sočutja. »Že leto prej se je v Plesnikovem apartmaju neka družinica s tremi majhnimi otroki le za las izognila podobni tragediji. Pogovarjala sem se z očetom, ki sta ga tedaj rešila otroka, ki sta sredi noči začela bruhati ter še pravi čas prebudila vse druge,« je nadaljevala Anica. 
»Plesnik je bil opozorjen, zato ne morem verjeti, da se mu res ni dalo prispevati tistih par fičnikov in očistiti teh nekaj dimnikov,« je vrelo v Grofelnikovi, ko se je spominjala popolnoma sajastih, povsem zamašenih dimnikov, ki so jih pozneje testirali izvedenci ter morali menda že po nekaj minutah zapustiti apartma Kragulj. Drugače bi končali tam, kjer so zdaj Bernarda, Davor, Dragan.

Anica se je že takrat upravičeno bala, da bo kazenska ovadba proti dimnikarju Marjanu Lapuhu, ker ga ni več, izničena. Zavedala se je, da je šla njegova smrt na roko obtožencema. »Gotovo bosta zatrjevala, da je bil za vse kriv dimnikar,« je obupano premišljevala. »Že vse od začetka sta tako ali tako valila krivdo drug na drugega!«

Njena bojazen se je že kmalu uresničila. Saj nam je višji državni tožilec Ivan Žaberl aprila 2013 zaupal naslednje: »Glede na to, da je ovadeni dimnikar umrl, je pristojna državna tožilka zahtevo za preiskavo v delu zoper njega umaknila, zaradi česar je sodišče preiskavo zoper njega zavrglo. Kdaj bo končana, je v pristojnosti preiskovalnega sodnika.«

Šele junija letos so razpisali glavno obravnavo in sodili Plesniku in Dečmanu. Zagovorniki osumljenih so s prstom družno kazali na pokojnega dimnikarja, češ da ni redno pregledoval kurišč v Kragulju, da bi jih moral skladno z zakonom vsako leto pregledovati ter da ga lastnik Plesnik ni bil dolžan pozivati. In tudi Dečman naj bi primerno opozarjal na pomanjkljivosti v Kragulju.

Po petih letih je končno le napočil dan, ki so ga starši pokojnih tako dolgo čakali, razglasitev sodbe. »Odkar sem izvedela, kdaj bo zaključna beseda, me je glava grozno bolela,« je razodevala Anica Grofelnik, ki jo je tako kot preostale starše, potem ko so iz sodničinih ust slišali (oprostilno sodbo), »da nobena sodba ne more vrniti življenj vaših otrok, da pa se ne sme nikogar obsoditi, če mu krivda ni dokazana«, popolnoma sesulo, razorožilo. »V tistem smo vsi obmolknili,« se je spominjala Anica, ki je morala še predvčerajšnjim k zdravniku po pomirjevala: »Tega ne morem več zdržati!«

Sistem čisti dimnike?

»Ko smo izvedeli, da sta obtoženca nedolžna, smo bili v takšnem šoku!« je razgrinjala. Razsodba je zarezala globoko, najbolj v ubogo Bernardino mamo. Še dolgo se ni mogla pobrati. Drugi so še zbrali nekaj moči in šli na najbolj grenko kavo, Bernardina mama pa je obsedela kot okamnela, nepremično v avtu, ter bila v njem tudi, ko je Draganova mama že odšla na vlak, Anica in njen mož pa na Davorjev grob. 
Prižgala sta mu svečko, fant bi bil danes star že 27 let, in mu objokana povedala, da so v petih letih našli pač premalo dokazov, da bi za njegovo smrt sploh kdo odgovarjal. Aničino upanje v naše sodstvo je po oprostilni sodbi dokončno splahnelo. »Ta država in njeno sodstvo želita dokazati, da je bila za smrt mojega sina kriva nekakšna sistemska napaka, pa saj zgleda, kot da je bil sistem kriv, da ni nihče počistil dimnikov?!«

Marsikateri od staršev je imel že po junijskem začetku glavne obravnave grenak priokus. Na nasprotni strani so opazovali agresivne in brezčutne zagovornike, na svoji – neaktivno tožilstvo. Obtožnico naj bi spisala celo neka lastnikova sokrajanka. Nesrečni starši, pravijo, so že kmalu občutili, da je pravica v tem primeru mačehovska. 
»Poglejte, trije so umrli in nihče ne odgovarja za to, je sploh še kaj pravnega v tej naši državi?!« se je še enkrat vpraševala Anica, ki je komajda zbrala dovolj moči in v petek 20-letnemu sinu Alešu s skrajnimi napori sporočila, da krivca za Davorjevo smrt, ne, niso našli! 
»Raje ne povem, kaj si je Aleš mislil o razsodbi,« nam je zaupala o še edinem sinu, ki je pred petimi leti tako nenadoma izgubil svojega idola, grozljivo, pravzaprav bi moral biti z njimi na Rogli, pa zaradi šolske prakse ni šel, fant zato še toliko bolj trpi, izgube svojega vzornika ne bo nikdar prebolel. Zato že zarana prihaja k Davorju na grob. Na pogovor.

Plačali za smrt

»Povsem nedolžnega ga je vzela nekogaršnja malomarnost!« je vzkliknila Anica in v zaključku izpovedala še, kaj jo gloda, zakaj je vse težje živeti. »Ne razumem, kaj ni dolžnost lastnika, da pokliče dimnikarja?!« se sprašuje s kmečko pametjo. 
»Kupiš hišo, pa ti bo nekdo drug govoril, kaj moraš storiti,« je premišljevala o lastniku, ki naj mu ne bi bilo treba do dimnikarja. »Saj to je tako, kot da prodaš avto, ki mu ne delajo zavore!«

Besna je, ker je lastnik od umrlih otrok vzel nekaj čez 400 evrov, kolikor bi stal teden dni zimovanja v Kragulju. »Precej draga soba za tako prehiter zaključek življenja, se vam ne zdi?! Nekoč ga bom res vprašala, kaj je storil s tem denarjem,« je nadaljevala. »Lahko bi dal vsaj za svečo …«

Anica Grofelnik se tako kot preostali starši pokojnih otrok še kako zaveda, da jim jih ne bo povrnila prav nobena razsodba. Radi bi le zadoščenje in upanje. Upanje v pravno državo, ki zna poiskati dokaze. In se do nedolžnih ne obnaša tako krivično in mačehovsko.