ŠEDINA – Minili sta natančno dve leti, odkar se je v Hudinji pod Roglo zgodila silna tragedija. Ko so zaradi povečane vsebnosti ogljikovega monoksida, ki je nastala zaradi hkratnega delovanja kaminske in plinske peči, nenadoma ugasnila tri mlada življenja – 24-letnega Dragana Žunića iz Laškega, prav toliko stare Bernarde Hiti iz Limovc pri Trojanah ter njenega dve leti mlajšega fanta Davorja Grofelnika s Polzele. Ko so svojci preminulih izstopili iz sanj in spoznali, da je njihove otroke nekdo oropal najsvetlejše prihodnosti, je njihovo življenje sunkovito potegnilo za ročno zavoro ter se popolnoma ustavilo.
Dve leti zatem se počutijo, zdi se, še bolj osamljene in še bolj opeharjene. »Ali bo sploh kdo odgovarjal?!« se sprašujejo in ne morejo verjeti, da sodni mlini meljejo tako počasi, da jih nihče ne obvešča, da je šla ovadba, ki so jo kriminalisti spisali sicer že zelo zgodaj, v dopolnitev, ter da osumljeni (lastnik apartmaja Kragulj Ernest Plesnik, ki očitno ni zagotovil primerne varnosti, izvajalec dimnikarskih del Marjan Lapuh, ki ni redno izvajal dimnikarskih storitev, ter član komisije za izvrševanje tehničnega pregleda v Kragulju Stanislav Dečman) tako brezčutno prelagajo odgovornost drug na drugega, še več, da je medtem eden od njih, dimnikar Lapuh, že umrl. Sredi mukotrpnega prostega teka prejemajo udarec za udarcem. V zatohli tišini, ki jih obdaja, v kateri imajo odvetniki, dokler se na tožilstvu in sodišču nič ne premakne, zvezane roke, tožilka Berglezova pa ne daje nobenih izjav, saj je zadeva še vedno v kazenskem postopku, jih pomirja le dejstvo, ki so jim ga zaupali policisti: »Vaši otroci so bili popolnoma nedolžni!«
Dimnikarjeva smrt
»Tako sem razočarana nad delovanjem sodišča,« je potožila mila Anica, mati preminulega Davorja, ki ga je imela tako rada in s katerim je bila tesno povezana, takrat je bila ob svojo dušo. Vse se ji je podrlo; hotela je celo za njim. »Rada bi, da bi bilo pravici zadoščeno in da bi te peči, ki so našim otrokom preprečile živeti, že enkrat umaknili, jih vrgli ven, bog ne daj, da bi še kdo tako trpel, kot trpimo mi!« V tem času se ji seveda še nihče od osumljenih ni opravičil, ji izkazal vsaj trohice sočutja. Plesnik naj bi policistom celo izjavil, da niso prizadeti le starši nesrečnih otrok, marveč je prizadeta tudi njegova družina. »Ampak: dokler ne izgubiš otroka, ne veš, kaj je prizadetost,« je morala Anica, čeprav ni takšna, dati prosto pot jezi, ki pa je še kako upravičena. »Že leto prej se je v njegovem apartmaju neka družinica s tremi majhnimi otroki le za las izognila podobni tragediji. Pogovarjala sem se z očetom, ki sta ga tedaj rešila otroka, ki sta sredi noči začela bruhati ter še pravi čas prebudila vse druge,« je pripovedovala. »Plesnik je bil opozorjen, zato ne morem verjeti, da se mu res ni dalo prispevati tistih par evrov in očistiti teh dimnikov,« je vrelo v Anici, ko se je spominjala popolnoma sajastih, povsem zamašenih in skrajno neuglednih dimnikov, ki so jih pozneje testirali izvedenci in morali že po par minutah zapustiti apartma Kragulj. Sicer bi končali tam, kjer so zdaj Bernarda, Davor, Dragan. Boji se, da bo kazenska ovadba zoper dimnikarja, zdaj, ko ga ni več, izničena. Zaveda se, da gre njegova smrt na roko tudi Plesniku. »Ta bo zdaj zatrjeval, da je bil za vse kriv dimnikar,« je obupano premišljevala. »Že vse od začetka sta valila krivdo drug na drugega.« Prepričali smo se, da spomin na njihovega Davorja ne bo nikoli usahnil. Stene in vitrine so bile ozaljšane z njegovimi fotografijami, njegovimi nasmehi, vedrostjo in priljubljenostjo, v pritličju bi z možem rada uredila še – Davorjevo sobo. Ki si je tako želel, da se preselijo iz polzelskega stanovanjca, v hišo, na svobodo. Skoraj dve leti po njegovi smrti jim je uspelo.
Davor, a že greste?
»Če bi jo videl, oh, kako bi bil srečen!« je pomislila sredi idilične Šedine pri Dramljah, v za zdaj še neometani hiški, kamor so se vselili 15. decembra. Ta hiša je pravzaprav njihovo darilo Davorju. Ki jih spremlja nekje od zgoraj. »Tudi jaz sem prepričana, da nas …«
Davor je bil kljub mladosti izjemno odgovoren in ljubeč fant. Neskončno si je želel audija in si ga tudi kupil – z lastnimi prihranki. Ker je vedel, da starši nimajo, ni od njiju nikdar zahteval denarja. Bili so tudi takšni, ki so njegovi materi po tihem zaupali, »vse tri sinove bi dal za Davorja«. Skupaj z Bernardo, ki jo je spoznal na celjskem bovlingu, kjer je delal, si je želel v podnajemniško stanovanje, še raje bi videl, da se s starši in mlajšim bratom preselijo na svoje in si ustvarijo – mir pod svobodnim soncem. Cilj se je že videl: starši so našli nekaj primernega v Tepanjah. Tisto nedeljo, 15. januarja, ko se je trojica že odpravljala na Roglo smučat, Anica in mož Stanko pa se vračala z nekega abrahama, sta šla potihem zaarat hišo, presenetit Davorja. Ob pol enajstih ga je poklicala: »Davor, a že greste?«
»Ne še, smo v trgovini, le še nakupimo in odrinemo! Mami, pa pokliči me, ko boste uredili!« ji je še zabičal. »Fajn se imejte!« mu je sladko zaželela. Vmes ji je poslal še sporočilce: »Sta že končala? Pokliči!« Zvečer, ko so bili že nastanjeni, ga je Anica poklicala, »dobre volje je bil, hecala sva se«. Sta ali nista? »Pa saj veš, da je atiju težko kar koli prodati,« se je muzala, potem pa mu le povedala veselo novico, bil je presrečen! »Ko boš prišel domov, bomo vse porihtali,« so bile njena zadnje besede sinu. »Aja,« se je še spomnila. »Vprašala sem ga še, kakšen je kaj apartma.« Povedal ji je, da je super, »a mrzlo kot pes!« Po enajstih dneh, odkar so bili zadnji gostje, je morala trojica pošteno zakuriti, pri tem pa se žal ujela – v smrtonosno past. Medtem so že zaspali, za vedno.
Ni se oglašal
Spominja se, da ga je klicala že naslednji dan. Davor se ni oglašal. »Tako ali tako so trije, sem si mislila, če se komu kaj zgodi, bodo že sporočili.« Bil je že torek, (nihče) ni poklical. »Klicala sem ga že pred deseto, nič, mogoče še spijo, mladi so,« je spet pomislila. Potem je poklicala pred drugo pa spet nič, mu poslala še šaljivo sporočilce, nič. »Bila sem že tako živčna, najbrž sem ga klicala vsaj še desetkrat!« Pa se ni in ni javil. Tedaj je začelo glodati še Stanka: »Se je ta mali že kaj oglasil?« »Ne, ni se, klicala sem ga, toda ne duha ne sluha.« Ob pol sedmih zvečer je Anica še enkrat zavrtela sinovo številko, pa je bilo tako, kot bi kdo prekinil. (Davorjevemu telefonu je namreč zmanjkalo baterije.) »Zdi se mi, da je prekinil,« je dejala možu. »Najbrž so kje zunaj, če ne more govoriti, navadno prekine.« »Ah, pusti ga, ne bodi tako sitna,« ji je dejal Stanko. »Dovolj je star, bo že poklical.« Medtem ko so občila slovensko javnost že seznanjala s tragedijo, Grofelnikova nista bila pozorna, bila sta že pri počitku. Ob pol enajstih zvečer je potrkalo. »Vstopita, sedite!« je vidno osuplima policistoma velela Anica. »Ne, ne, kar vi sedite,« sta ji dejala, Anica pa ni hotela.
Potem se je začelo: »Ali imata sina Davorja?« Imava. »Ima audija?« Ima. »Zaradi njega sva prišla.« Anica je bila tiho, Stanko prav tako. »Zaradi Davorja sva prišla!« sta še enkrat ponovila, prepričana, da že vesta, kaj se je zgodilo. »Pa povejta že, kaj se dogaja?!« je nejevoljno vprašal Stanko, policist pa – moje sožalje. »Ali ste vi normalni?!« Anica ni mogla verjeti. »In kaj je bilo?!« Menila je, da se je pri smučanju ali pa da je z avtom zletel, to, da bi bila mrtva še Dragan in Bernarda, ji ni padlo niti na kraj pameti. »Za zdaj vam ne moremo še nič povedati, saj okoliščine še raziskujemo.« Šele ob enih zjutraj so ju naslednjič poklicali: »Žal mi je, vsi trije so mrtvi.«
Sanjajo o njem
Tedaj je Anica že slutila: zadušili so se. Vse se je zrušilo, vse podrlo. Pomislila je na mlajšega sina, takrat 15-letnega Aleša, ki sta mu Davor in Bernarda le malo prej kupila vse za smučanje, saj si je tako želel z njima. Bila je celo za, vedela je, da bi bil v najboljših možnih rokah, na srečo pa ji je to, da bi bila ob oba sinova, preprečila – Aleševa šolska praksa. »Hvala bogu, da ni šel!« Dve leti po smrti njihovega svetnika – bolečina ne popušča. »Ni dneva, da ne jokaš in doživljaš strašnih mor. Oba z možem sanjava o njem. Videvam ga v sanjah, kako joka, kako spim na grobu zraven njega, včasih se zjutraj zbudim tako utrujena, da je groza.« Zadnjič jo je mož prebudil, »ko sem se slišala v snu, da jokam, da ga kličem, Davor, Davor«! Neki večer je šla mimo Aleševe sobe, slišala neutolažljivost. »Aleš, jokaš?« »Saj ne jokam, mama.« Bila je tema in pobožala ga je po licu. Njena dlan je bila naenkrat vsa mokra. Od Aleševih solz. Ki je zaradi malomarnosti tistih, ki tudi po dveh letih ne čutijo niti malo krivde in so še zmeraj na svobodi, izgubil svojega idola, najlepši zgled. Bratsko oporo.
Dimnikarju ne bodo sodili
Ivan Žaberl, višji državni tožilec: »Pristojna državna tožilka je 29. aprila 2013 na Okrožno sodišče v Celju vložila zahtevo za preiskavo zoper tri osumljene osebe zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 5. in 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 314. člena KZ-1. Glede na to, da je ovadeni dimnikar umrl, je zahtevo za preiskavo v delu zoper njega umaknila, zaradi česar je tudi sodišče preiskavo zoper njega zavrglo. Kdaj bo preiskava končana, je v pristojnosti preiskovalnega sodnika.«