Triglavski vremenar videl Borisovo smrt

MOJSTRANA, MARIBOR – Medtem ko je v dolini že nastopila pomlad, so razmere v visokogorju še povsem zimske. Kljub temu je bilo konec tedna po naših gorah zelo živahno, tudi na Triglavu. Žal je zopet kosila smrt. V soboto je pri sestopu z našega očaka umrl 48-letni Boris Heričko. Bil je zelo izkušen gornik in poznavalci gora so ob novici, da je zdrsnil z grebena Malega Triglava in padel v predel pod planinskim domom na Kredarici, ki se imenuje Snežna konta, prepričani, da je imel velikansko smolo. Gre za zelo zahtevno zavarovano pot, vendar pa ta za planince s toliko kilometrine, kot je je imel Boris, ni trd oreh.

Padal 200 metrov

Mariborčan se je podal na Triglav z naše najvišje planinske postojanke Kredarica. Čeprav ta pozimi ni oskrbovana, pa v njej ves čas dežurajo meteorologi, ki planince oskrbijo s hrano in pijačo, ponudijo pa jim tudi prenočišče. Heričko se je na turo odpravil v soboto zgodaj zjutraj in okoli desete ure krenil s Kredarice proti vrhu, padel pa je pri sestopu, nam pove dežurni meteorolog Rado Jeklar, ki je nesrečnikov padec videl in bil tudi prvi pri njem. 
»Videl sem ga, kako je priletel z grebena na snežišče, dodatna smola pa je bila, da se je zadel še v skalo na snežišču. Takoj sva s še nekom odhitela do njega, a žal mu nisva več mogla pomagati, saj je bilo jasno, da je mrtev. Samo še poklicala sva GRS,« pripoveduje. Pri tem se spomni, da je na istem kraju pred nekaj leti padel in obležal tudi planinec s Primorske, malo višje na grebenu pa je leta 2015 čudežno preživel 200-metrski padec, prav tako pozimi, gorski tekač Dejan Grm. 
»Žal planinec v soboto ni imel te sreče,« pripoveduje Jeklar, tudi sam gorski reševalec. »Hudo je videti takšno nesrečo in ves čas se mi prikazuje pred očmi. Res je imel smolo, razmere so bile namreč dobre. Morda je bil sneg pri vzponu še trd, po dvanajsti uri pa se začne predirati in začnejo se delati tako imenovane cokle. Tam gor je bolj izpostavljena prečka in verjetno se mu je zgodilo prav nekaj od tega,« pripoveduje.

»Akcija je bila bliskovita, vendar nesrečnemu planincu ni bilo več pomoči,« pa nam je povedal načelnik GRS Mojstrana Jože Martinjak. Ob 12.49 so dobili klic iz Operativnega centra in osem reševalcev je pilot letalec Klemen Tomazin s helikopterjem takoj pripeljal na Kredarico, vendar je zdravnik dr. Andrej Kunstelj lahko le še ugotovil ponesrečenčevo smrt, tako hude so bile poškodbe po 200-metskem padcu čez skale. Glavni mojstranški gorski reševalec je še povedal, da je bil ponesrečenec odlično opremljen in da je imel veliko smolo. »A razmere niso vedno tako dobre, kot je videti na prvi pogled. Zjutraj in na osenčenih predelih je sneg trd, pozneje v dnevu in na soncu pa se začne predirati,« je opozoril. Ob nesreči je bilo na Kredarici še slaba dva metra snega, temperature podnevi pa okoli ničle oziroma stopinjo nad njo.

Fantastičen človek in prijatelj

»Športnik in gornik,« so besede, s katerimi se je Mariborčan najraje sam opisoval. Ob družini in službi, delal je kot razvažalec hrane v mariborskem podjetju, se je z vsem srcem predajal svojim hobijem. Igral je nogomet v veteranski ligi, bil prostovoljni gasilec v domači Kamnici in član Planinskega društva Večer Maribor. 
»Izgubili smo fantastičnega človeka in velikega prijatelja. Ni bil le vodnik v našem društvu, bil je tudi markacist in gospodar našega društva. Ves čas je bil zelo aktiven,« nam je včeraj povedal predsednik planinskega društva Marko Simerl.

Zatem nam je Simerl izdal, da si je Boris zadal poseben cilj: »Do svojega abrahama je nameraval osvojiti Triglav po vseh možnih poteh. Že lani je bil na strehi Slovenije tudi v zimskih razmerah. Zato tokrat zagotovo ni bil nič drugače opremljen, kot je za zimske razmere v visokogorju primerno.« V PD Večer so se na občnem zboru v začetku marca dogovorili, da se bodo zadnji vikend marca skupaj povzpeli na Triglav. »Nekaj nam je prekrižalo načrte. Sploh nisem vedel, da se je Boris ta vikend sam odpravil na pot, saj z mano o tem ni govoril. Zgodilo se je, kar se je zgodilo. Kaj natančno je botrovalo nesreči, še ne vemo, saj mi ne policija ne gorska reševalna ne želita razkriti podatkov. A to je v tej fazi povsem normalno, saj nisem bližnji sorodnik,« je dejal prvi mož planinskega društva Marko Simerl.

»Bil je širok, delaven, pomagal je vsakomur, ko je le mogel. Kar koli sem mu kot predsednik rekel, da bi nekaj naredil, nikoli ni rekel ne. Morda je tu in tam rekel, da takoj ne zmore zaradi službe, a je obljubil za naslednji dan. Izgubili smo človeka, kot ga lahko samo iščeš. Šport je bil zanj vse, bil je športnik z dušo in telesom.«