Trdi, da so mu vbrizgali strup, ki skuri možgane

LJUBLJANA – Več kot četrt milijona evrov oziroma natančneje 260.000 evrov bi enemu najbolj znanih nekdanjih zapornikov pri nas Stephenu Casiraghiju zadostovalo za prestane telesne bolečine, primarni in sekundarni strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi posega v osebnostne pravice. Vse to naj bi utrpel v zaporu na Dobu, in sicer 19. marca 2014. Po jutranjem štetju obsojencev se je prijavil za uporabo tuša, med potjo do kopalnice pa ga je operativni vodja seznanil, da ga bodo preselili v drugo sobo, saj je iz dotedanje, ki je gledala proti vhodu zapora, večkrat provociral sojetnike in zaposlene.

»Mogoče so bili kakšni komentarji, če nisem bil kaj zadovoljen. Poveš na glas,« je včeraj Casiraghi razlagal pred ljubljansko okrožno sodnico Barbaro Krpač Ulaga. Pravi, da mu sama informacija o selitvi v drugo sobo ni toliko sedla na srce, saj je »vseeno, sobe so iste«. A očitno le ni bilo tako. Takoj ko je stopil v kopalnico, je bilo namreč že mogoče slišati trušč. Kopalnica je bila videti, kot da bi vanjo treščila bomba. Razbito je bilo skoraj vse: straniščna školjka, lijak, ogledalo in dvoje stekel na oknih, odtrgana je bila pipa, uničena držala za ogledalo, razbit pokrov stranišča, celo pozivno stikalo je bilo počeno in vdrto. Skupaj je bilo tako za 300 evrov škode. »To se je zgodilo, pač,« je povedal Casiraghi in spomnil, da je bil zaradi tega že obsojen na sodišču v Trebnjem (zaradi poškodovanja tuje stvari na šest mesecev zapora). Takrat je v zagovoru povedal, da mu je na spolzkih ploščicah spodrsnilo, udaril se je v glavo in kaj lahko, da je doživel epileptični napad, zaradi česar se ničesar ni več spomnil.

Kot špric beton

V tožbi sicer nasprotno kot država trdi, da ukrepi, ki so nato sledili, nikakor niso bili potrebni. Prepričan je, da so bila zoper njega protipravno in nezakonito uporabljena prisilna sredstva in prisilno zdravljenje, s čimer naj bi bilo poseženo v njegove osebnostne pravice. Pravosodni policisti so najprej proti njemu sprožili solzivec. »Dobil sem razpršilo. Pekle so me oči, kot da bi se s kislino polil. Bila je bolj pekoča zadeva. Takoj sem si šel sprat,« razlaga in dodaja, da so ga ti nato, oblečeni v »zaščitna oblačila«, zvlekli iz kopalnice, ga podrli na tla, vklenili ter ga prestavili v sobo za osamitev, ki je pod videonazorom, imenovano tudi medicinka. V njej se je sprehajal kakšne tri, štiri ure, pri čemer je imel roke za hrbtom ves čas vklenjene. Ob tem so padale tudi žaljivke.

»Določene stvari sem večinoma govoril zaradi bolečin zaradi lisic. Dajal sem komentarje, da se lisice zažulajo. Mogoče sem rekel neprimerno besedo, ampak ni bilo razloga, da bi imel lisice gor,« je dejal in dodal, da ne sebe ne drugih takrat ne bi mogel ogrožati. Ker se tako, kot trdi, samo zaradi bolečin, nikakor ni pomiril, je do njega pristopila zdravnica in ga opozorila, da mu bo, če se v roku pol ure do ene ure ne bo umiril, dala pomirjevala. To se je tudi zgodilo, pri čemer pa se je injekciji ves čas upiral. Ob vsem tem ga je bilo zelo strah, saj se je bal, kaj bi mu to kemično sredstvo, ki zanj pomeni strup, lahko povzročilo. »To je bil močan strup. To ti skuri možgane na dolgi rok. To je špric beton. Iz tebe naredijo bilko. To so močna pomirjevala, to si bilka,« je ponazoril.

Metaforične fraze

Nato je še ves teden čutil posledice. Tako ni mogel spati, imel je močnejše napade tesnobe, apatije, strah. Stanje pa se je, kot izhaja iz zdravniškega potrdila, poslabšalo, ko mu je psihiatrinja povedala, da bi ponovno storila enako.

Casiraghi pravi še, da so ga v zaporu obravnavali kot terorista, da je imel najslabši in najstrožji možni režim. Menil je, da so trditve, da je v zaporu že grozil drugim, jih zmerjal, grizel in pljuval, »dostikrat izmišljene«. »Nobenega nisem ugriznil, ker ne grizem. To so take metaforične fraze,« je še dodal tožnik, ki je zdaj v priporu zaradi domnevne nevarne vožnje in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.