DOLENJA TREBUŠA, TOLMIN – Dolenja Trebuša, od Tolmina oddaljena četrt ure vožnje, je od včeraj zavita v črnino. Domačini ne morejo verjeti, da nikoli več ne bodo videli 30-letnega Igorja Zanina, ki bo vsakomur, ki ga je poznal, predvsem pa seveda domačim, za vedno zapisan z zlatimi črkami. O njem ni bilo mogoče slišati niti ene žal besede, niti glede njegove vožnje z avtomobilom, ki ga je na koncu na žalost stala življenje.
Bil je četrtek zvečer. Ura je bila nekaj pred enajsto uro zvečer, ko se je Zanin iz Tolmina s svojim suzuki swiftom najverjetneje iz službe vračal domov. Kot so sporočili z novogoriške policijske uprave, je vozil iz smeri tolminskega Mercator centra po ulici Na Logu do križišča z ulico Pod Klancem, za katero je s prometnim znakom označeno, da je prednostna. Odločil se je, da bo zavil levo proti krožnemu križišču oziroma proti glavni cesti, ki v nadaljevanju vodi do središča Tolmina. »Pri vključevanju v promet na prednostno cesto pa ni pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po njej. V križišče je zapeljal v trenutku, ko je z njegove leve strani pripeljal 34-letni voznik avtobusa, ki je vozil naravnost (na avtobusu ni bilo potnikov),« so nam povedali na PU Nova Gorica in nadaljevali, da je voznik avtobusa (po naših neuradnih podatkih je hotel tisti večer parkirati na bližnjem parkirišču) kljub zaviranju s prednjim levim delom vozila trčil v leva prednja vrata avta nesrečnega 30-letnika.
»Voznik osebnega vozila je ostal ukleščen, s tehničnim posegom so ga rešili gasilci PGD Tolmin. Na kraj dogodka so kmalu po nesreči prispeli tudi reševalci in Zanina odpeljali v splošno bolnišnico dr. Franca Derganca v Šempeter pri Gorici, a je tam ponoči umrl zaradi telesnih poškodb. V letošnjem letu sta v prometnih nesrečah na cestah na območju PU Nova Gorica umrli dve osebi,« so še zapisali.
doma, a nikakor ni bil zaprt vase.
Velik ljubitelj modelarstva
Kot rečeno, je bil Zanin doma v Dolenji Trebuši oziroma Na ravnici, kot domačini še rečejo predelu kraja, kjer živi njegova družina. Med našim obiskom nikogar od domačih, mame Slavice, očeta Alberta, sester Anje in Urške, ni bilo doma, zato smo obiskali sosednjo hišo, v kateri živi Igorjeva sestrična Nina Peršolja Lipičar. Povedala nam je, da se je Igor v novogoriški srednji šoli izučil za elektrotehnika, delal je v enem od večjih tolminskih podjetij. Ocenila ga je za zelo dobrega voznika; vozil je po pravilih, držal se je omejitev hitrosti. Sklepa, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin. Sicer pa je bil Igor velik ljubitelj modelarstva, sestavil je letalca in helikopterje ter jih s pomočjo daljinskega upravljalnika usmerjal po zraku. »Imel je tudi motor, ampak ga nima že nekaj let,« pove sogovornica, ki ne more verjeti, da Igorja nikoli več ne bo videla. Vse, kar ji je ostalo, so zares lepi spomini nanj.
Med pogovorom se je spomnila, kako jo je, ko je bila noseča, vsakič, ko jo je videl, ogovoril: »Ninč, kako je žogica?« Pravi, da je bil do nje vseskozi zelo pozoren, tudi do njenih dveh hčera. »Tudi onidve sta ga imeli zelo radi,« nam pove Nina in še, da ji je vedno rad priskočil na pomoč, sploh pri hišnih popravilih. »Za fine delčke je bil res precizen,« ga opiše in nadaljuje: »Bil je zelo umirjen človek. Imel je svojo družbo, večinoma pa je bil doma, a nikakor ni bil zaprt vase.« Ne bodo pozabili niti, kako se je poleti z gumijastim čolnom večkrat spustil po Idrijci. »Bil je tako nekonflikten in umirjen fant, brez težav si se mu lahko zaupal in se z njim pogovarjal,« je tiho sklenila Nina.
