Trboveljski zdravnik na bolnikih delal poskuse?

LJUBLJANA – Ko so se zaradi domnevno sumljivih smrti nanj spravila razjarjena peresa hrvaških kolegov in ugibala, da ga Slovenija z mednarodno tiralico išče zaradi tega, ker se je kot lažni zdravnik zaposlil v Zdravstvenem domu Trbovlje, je hrvaški Bosanec Marko Montana očitke odločno zavračal. Trdil je, da je medicino doštudiral na Reki, internistiko specializiral v Ljubljani, se nato za nekaj časa zaposlil v Trbovljah, v Sloveniji tudi raziskoval zdravila, sanjaril o tem, da bi pri nas odprl diagnostični center za indijsko ajurvedsko medicino, a so ga poti zanesle v München, kjer se je šel tudi kardiologa, ter v mondeni Garmisch-Partenkirchen, v zrelih letih pa prevzel ambulanto v Gračcu nedaleč od hrvaškega Zadra.

Ni vedel, da kljub priznanju dolg ostane

Čeprav je Jožica Novak v ZD Trbovlje že desetletja dolgo odgovorna za kadrovske zadeve, še ni slišala za dr. Montano. »Oseba s tem imenom in priimkom pri nas ni bila zdravnik.« Malce bolj sumničava je postala šele, ko smo ji omenili, da si je dal gospod leta 1988 iz dotedanjega Joza Markovića spremeniti osebne podatke. Preverila je tako, »da sem poklicala enega od naših upokojenih zdravnikov. Spomni se ga; ta Marković je tam okrog leta 1980 res delal pri nas, vendar zelo kratek čas.«

Ko so torej proti Montani pred nekaj leti letele strupene puščice na Hrvaškem, je javnosti celo priznal, da ga s tiralico res išče slovensko pravosodje, vendar si zaradi tega sploh ni delal skrbi. »Ne bojim se, da bi me izročili, saj še niti en hrvaški državljan ni bil izročen drugi državi. Res je, da me iščejo Slovenci, vendar ne zaradi tega, ker naj bi z lažno diplomo delal v Trbovljah, ampak zaradi nekega dolga. Najel sem 110.000 mark posojila, hotel sem odpreti diagnostični center, potem pa finančno propadel. A večino sem že vrnil.«

Očitno to ni bilo res; marca so nam ga Hrvatje izročili, pristal je v priporu na Povšetovi in pred ljubljansko okrožno kazensko sodnico Vladislavo Lunder se je proti njemu začel, ne pa tudi končal, predobravnavni narok zaradi goljufije. Zaradi napačnih izračunov tožilstva o tem, koliko denarja je v resnici izvlekel iz Roberta K. in Lele R., ki ju je nagovoril, da sta zanj v Krekovi banki najela posojili za zagon diagnostičnega centra, ter za koliko je oškodovana pravna naslednica te banke Raiffeisen, je nadaljevanje naroka preloženo na danes, in kdo ve, ali še vedno velja obljuba Montanovega odvetnika Edvarda Bavcona, ki je na sodnem hodniku zagrmel: »Priznal bo.«

Najprej je sicer poskušal 68-letni Montana tožilko prepričati, da je preveč bolan za v zapor, vendar ga je njegov zagovornik podučil, da ona pač ni sodni izvedenec, ki bi se mu morebiti lahko zasmilil v dno duše. Bavcon je svojemu klientu odkrito povedal, da ima samo dve možnosti: v zameno za milejšo kazen naj krivdo prizna »ali pa gremo v sojenje in bomo glede vaših bolezni zahtevali postavitev izvedenca«.

»Naj bo, bom pa priznal,« je skrušeno odvrnil Montana, toda že v naslednjem hipu prebledel, saj je od svojega odvetnika izvedel, da priznanje in milejša zaporna kazen še zdaleč ne pomenita tudi tega, da mu dolga ne bo treba vrniti. »Kaj?! Saj nimam ničesar.«

Izvedeli smo, da je Lela R. zanj najela 64.000 evrov posojila, Robert K. pa skoraj 70 tisočakov, slednji ima tudi že pravnomočno sodbo ljubljanskega pravdnega sodišča, po kateri mu mora Montana vrniti denar.

V kri zvarek in nazaj v telo

Glede na vse, kar so mu očitala hrvaška občila, so naravnost čudežni odgovori nekaterih tamkajšnjih tožilstev – denimo karlovškega, gospiškega in zadarskega –, da proti temu zdravniku na Hrvaškem ni potekal noben kazenski postopek.

Leta 2011 so starši devetletne Bosiljke Vujnović iz vasice Srb objokovali njeno smrt. Popolnoma zdrava deklica je prišla iz trgovine, sedla pred televizor in izgubila zavest. Ko si je malce opomogla, ni več mogla govoriti, desno stran telesa pa je imela popolnoma omrtvičeno. Do najbližjega zdravstvenega doma v Gračcu je bilo 35 kilometrov, alarmirali so dežurnega zdravnika Montano, na pomoč pa so prihiteli lokalni policisti ter neodzivnega otroka, starše in sosedo, medicinsko sestro Biljano, z rotirajočimi lučmi pospremili do Gračca. Ko so prispeli pred zdravstveni dom, »je zrl skozi okno, namesto da bi nam prihitel naproti. Kar gledal me je, kako z otrokom tečem v ordinacijo. Tam je proti Bosi vrgel pogled in rekel, da gre za epileptični napad, potem pa začel pisati napotnico za gospiško bolnišnico. Bosa mi je medtem umirala na rokah,« je jokaje pripovedovala njena soseda Biljana.

Pet dni pozneje je deklič umrl, na pogrebu je bila tudi zadarska podžupanja Rajka Rađenović, ki je obljubila: »Kaj takega se mu ni zgodilo prvič, a se je prvič končalo tragično. Poklicali ga bomo na odgovornost.« Pa se ni zgodilo nič, saj so preiskovalci menda ugotovili, da nesrečni deklici niti takojšnja strokovna pomoč ne bi rešila življenja.

O Montani zasledimo še, da so ga v Gračcu pred dvema letoma baje suspendirali, saj naj bi delal poskuse na pacientih, in to tako, da jim je jemal kri, nekaj vmešal vanjo, nato pa jim jo injiciral nazaj v obtok. Zlata Rodić, prav tako iz Srba, je namreč trdila, da je njena mati umrla nekaj ur potem, ko je prišla v roke dr. Montani. »Postalo ji je zelo slabo, zdravnik je najprej rekel, da ga, če smo od njega oddaljeni več kot tri kilometre, sploh ne bo na hišni obisk. Ko smo ga končno dočakali, pa je bil zelo jezen in nervozen. Vzel je veliko injekcijsko iglo, iz matere potegnil skoraj pol litra krvi, jo zlil v navaden in nesterilen kozarec, potem pa vanjo vmešal neko stvar. Vnovič je napolnil brizgo in tako kri injiciral v materino veno.«

Novinarji, ki so raziskovali to zgodbo, so izvedeli še za nekaj šokantnih primerov. Enkrat je menda Montana prišel v Srb šele po intervenciji policistov, a je bil tako besen, da je bolnici injekcijsko iglo dobesedno zabil v vrat, da so bili njegovi kolegi v gospiški bolnišnici ob pogledu na rano naravnost zgroženi. Neka gospa je trdila, da ji je namesto tablet za pomiritev predpisal nekaj proti epileptičnim napadom, še nekaj jih je ponergalo, da jim je predpisal napačna zdravila, jim menjaval terapije, ki so jim jih predpisali specialisti, ali pa jim namesto zdravil dajal zvarke, ki jih je zmešal kar sam.