Tožilka razvila novo
 zaroto o Baričeviču

LJUBLJANA – Ni logično, da bi se dr. Saša Baričevič sredi strupene zime do golega slekel na svojem dvorišču, saj je bil tudi na morju sredi vročega poletja vselej oblečen. Prav tako ni logično, da bi ga z zobmi in s šapami slekli njemu tako ljubi Atlas, Atos in Joy ter pogrizli in požrli vso njegovo obleko, le spodnje hlače so mu človeško precizno potegnili do kolen in se jih niso niti dotaknili, kaj šele, da bi tudi te snedli. Ne le da je nelogična, celo absurdna je že sama misel na to, da je bil Baričevič tak izprijenec, da je spolno slo poteševal na bulmastifih. Če pa je bil, in razen njega za to ni vedel popolnoma nihče, pa je nelogično, da bi se mučenja živali loteval z očitno prevelikim umetnim penisom za »uporabo na psih«. In še ena nelogičnost: zakaj bi se eden od najuglednejših slovenskih zdravnikov na pse spravil sredi popoldneva, ko bi ga lahko videli ljudje, ki so se mimo njegove hiše vračali iz služb po obljudeni Oražnovi ulici?

Teorija umora

Veliko bolj logično je, da se je 2. februarja 2010 vse skupaj začelo že v njegovi hiši, v kateri ga je nekdo omamil, ga slekel, spravil na dvorišče, vzdražil pse in jih naščuval nanj, potem pa podtaknil umetni penis ter na vrat na nos pobegnil s prizorišča. To je bil umor, torej! Veliko bolj logične so tudi izjave njegovih prijateljev, ki so bili bojda pripravljeni na sodišču povedati, da Saša sploh ni imel umetnega penisa in da stoodstotno ni bil tak človek, ki bi užival v posiljevanju svojih psov. Toda kaj, ko jim sodišče ni hotelo prisluhniti.

Pozor; ta zgodbica ni plod človeške ali novinarske domišljije, sestavili smo jo po prebiranju popolnoma resnega in uradnega napada višje državne tožilke Dragice Kotnik s specializiranega tožilskega oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili zoper sodbo ljubljanskega okrajnega sodišča, ki je v začetku leta oprostilo ljubljanska policista Dušana Mikolčeviča in Aleša Conradija.

Ta moža postave je prav Kotnikova preganjala zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, saj je prvi kot vodja ogleda kraja dogodka (na Oražnovi v Ljubljani, ko so bulmastifi do smrti raztrgali svojega lastnika Baričeviča) površno opravil preiskavo, ni zavaroval dokazov v hiši in je zanikal številne okoliščine, drugi pa je kot dežurni policist na OKC tožilki in preiskovalnemu sodniku zamolčal pomembna dejstva in se je nato vse skupaj razpletlo kot nesrečen dogodek (uglednež se je spravil nad svoje pse, ti pa so vzeli zakon v svoje roke), morda pa bi se kot podel umor.

Oprostilko Kotnikova torej zdaj napada s pritožbo na ljubljansko višje sodišče, a primer po naših podatkih tudi sicer še ni zaključen. Na Generalni policijski upravi in Nacionalnem preiskovalnem uradu so se bojda januarja le nekaj dni po izrečeni oprostilki za njuna kolega nejeverno križali, ko so izvedeli, da jim tožilstvo vrača spis z naročilom, naj ga odprejo in začnejo zadevo preiskovati, ali je bil Baričevič nemara umorjen. Prek našega vira so nam potrdili, da ne vedo, kaj naj s tem spisom, toda Kotnikovo morajo že zaradi njenih pooblastil jemati popolnoma resno. »Nekaj časa ga bomo pač prelagali, potem pa ji ga vrnili z dozdajšnjimi ugotovitvami, da je šlo, če je sploh šlo, za sum enega samega kaznivega dejanja, to pa je mučenje živali, pri čemer je edini morebitni osumljenec tako in tako mrtev. Od umora Baričeviča pa ni bilo niti črke u.«

Vpleta Senico

Toda specializirano tožilko še naprej črviči sum. V pisanju višjim sodnikom se ji zapiše, da je »na podlagi življenjske logike jasno, da spolna zloraba psov z umetnim pripomočkom ne prinaša užitka in se torej postavlja vprašanje, zakaj bi Baričevič to počel oziroma se sam po sebi ponuja odgovor, da bi v takem primeru to počel iz zlobe, kot grozodejstvo nad živalmi; osebe, ki so ga poznale, pa so tako možnost izključile.«

Popolnoma resno se tožilka poigrava z mislijo na neznano osebo, ki bi bila v kritičnih trenutkih pred napadom psov lahko z zdravnikom v njegovi hiši, »podani pa so tudi vsi razlogi, da sta bila umetni penis in scena na dvorišču podtaknjena«.

Prepričana je, da bi sodišče moralo bolj prisluhniti pričam, ki so trdile, da so v času dogodka videle, kako je izpred Baričevičeve hiše nekdo pobegnil v prestižnem terenskem vozilu.

Tožilko vznemirja tudi domnevni skrivnostni telefonski klic v zdravstveni center Barsos. Prav v tem centru je njegov solastnik Baričevič na svoj zadnji dan opravljal menedžerske preglede, popoldne pa sodelavcem povedal, da gre domov nahranit pse in se potem vrne v službo. Druga solastnica Barsosa Cvetka Dragoš Jančar je namreč povedala, da je že nekaj dni po tragediji nekdo poklical v Barsos in zahteval 10.000 evrov v zameno za posnetke z Oražnove, ki bi dokazali, da so Baričeviču zlorabo psov podtaknili.

V kliniki so za sodelavčevo smrt menda izvedeli, ko sta le kako uro po zadnjem napadu bulmastifov tja prišla Baričevičeva prijatelja Janez Zemljarič in Miro Senica ter jih obvestila o tem, kaj se je zgodilo.

Prav v zvezi s Senico pa Kotnikova v pritožbi zapiše še nekaj precej nenavadnega, a to ima tudi precej pomenljiv podton. Baričevičeva sestra Dea in prijateljica Baričevičevih ter nekdanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Sonja Bukovec sta povedali, da ju je »na kraj klical odvetnik Senica, prav tako je ugotovljeno, da je po dogodku v Barsos prišel odvetnik, da bi nudil moralno podporo. Sestra mrtvega oškodovanca je vendar bila na kraju, pa se postavlja vprašanje, zakaj ni odvetnik sestri oškodovanca opore nudil na kraju dogodka.«