Tožilci ne ločijo uboja od umora

LJUBLJANA – Asistent na fakulteti za farmacijo Rok Šibanc je dočakal vsaj moralno zadoščenje in dokazal, da so lani po eni od sodnih dvoran ljubljanske sodne palače popolnoma upravičeno odmevale njegove besede: »Zelo sem razočaran nad državo Slovenijo in nad našim sodnim sistemom.«

Čeferinova predlagala štiri leta

Tožilci so bili tisti, ki so se v njegovi zgodbi obnašali sila nenavadno, laiki bi celo porekli, da močno sumljivo. »Kaj pomeni, če v kazenskem zakoniku piše, da če nekomu vzameš ali poskusiš vzeti življenje na grozovit in zahrbten način, je to umor. Tožilce sprašujem, ali ni nekaj najbolj grozovitega, če se kdo najprej informira o tebi in dlje opreza za teboj, ker te hoče ubiti? Ali je še kaj bolj zahrbtnega, da te iz istega razloga nekam zvabi ter te, medtem ko mu pomagaš, z nožem z rezili na obeh straneh z vso silo zabode v hrbet?« je zaman opozarjal Šibanc.

Štiriindvajsetletni pravnik Luka Vlaović se je zaljubil v Šibančevo dekle in se očitno odločil, da se znebi konkurenta, ter ga 25. oktobra 2013 pričakal pred fakulteto za farmacijo, se pretvarjal, da je poškodovan in da v bližnji garaži potrebuje pomoč pri dviganju tovora iz prtljažnika njegovega avtomobila. Šibanc je tam ravno dvigoval škatlo, Vlaović pa ga je začel z nožem zabadati v hrbet, vrat. Žrtev je izgubila kar tri litre krvi in komaj so ji rešili življenje. »Če to, kar se je zgodilo meni, ni poskus umora, potem res ne vem, zakaj imamo tak člen sploh v zakonodaji!« se je spraševal oškodovanec, ko je izvedel, da Vlaoviću tožilci v obtožbi očitajo le mili poskus uboja.

Z mrmranjem zaradi nezadovoljstva so sorodniki 30-letnega Roka Šibanca pospremili predlog tožilke Katjuše Čeferin, da Vlaoviću v zameno za priznanje krivde ponudi štiri leta zapora, so kronisti pospremili razplet postopka na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča. In tako je bilo lani maja tudi razsojeno: poskus uboja in štiri leta zapora.

Šibančevemu skorajšnjemu krvniku sicer ne morejo soditi še enkrat, saj je »kazenska zadeva pravnomočna in obnova postopka v škodo obsojenca ni možna,« je del odgovora svetovalke za odnose z javnostjo pri vrhovnem državnem tožilstvu mag. Marjetke Raušl Lesjak na naše vprašanje, kakšni so izsledki strokovnega nadzora nad delom štirih tožilcev v tej zadevi, ki ga je po pravnomočnosti sodbe odredil generalni državni tožilec Zvonko Fišer.

Za napačne odločitve le slabša ocena?

So pa ugotovitve za tožilce porazni, zagrešili so namreč strokovne in organizacijske napake: poleg Čeferinove so bili to Zoran Milanovič, Dragica Abrahamsberg in Alenka Jesenko. »Začetna tožilska delovna pravna opredelitev kaznivega dejanja kot poskus kaznivega dejanja uboja ni bila pravilna. Dejstva in zbrani dokazi v predkazenskem postopku in navedeni v kazenski ovadbi so dajali dovolj podlage za utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje poskusa umora.«

Že v začetku zgodbe je torej zamočil dežurni tožilec Milanovič, ki je v zahtevi za preiskavo Vlaovićevo ravnanje sicer pravilno opisal z dejstvi, ki kaj drugega kot poskus umora ne morejo biti, »vendar je obdolženčevo ravnanje napačno opredelil kot poskus kaznivega dejanja uboja«.

Če ga je pokronal dežurni tožilec, bi morala njegovo napako popraviti tožilka, ki je vlagala obtožbo, in ona Vlaovićevo početje opredeliti kot poskus umora. Pa ga ni, čeprav bi jo v tako odločitev morala privesti ugotovljena dejstva v preiskavi, izvedensko mnenje psihiatra, ocena osebnostnih lastnosti in že znan opis obdolženčevih pripravljalnih dejanj – Vlaović si je namreč najprej nadel lažno elektronsko ime Daja Kolar, ki jo zanima študij farmacije, in mu je pisal, da bi se pred odločitvijo o vpisu rada posvetovala z njim, nato poizvedoval o njegovih navadah, dnevnem ritmu in oprezal za njim, tistega oktobrskega dne pa ga je, ko se je ta odpravljal iz službe proti domu, z nožem pričakal pred fakulteto, da mu zada usodni udarec.

Zadnja v vrsti tožilcev je grešila namestnica vodje ljubljanskega okrožnega tožilstva Čeferinova, ki je obtožbo zastopala v sodni dvorani. »Glede na povsem jasno dejansko stanje, podprto z dokazi, predlog tožilke na predobravnavnem naroku, podan na pobudo nosilke spisa, da se obdolženemu ob morebitnem priznanju krivde izreče kazen štirih let zapora, ni bil v skladu s splošnimi navodili o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi.«

Pregon zaradi poskusa uboja namesto zaradi poskusa umora je sicer le ena napaka ljubljanskih tožilcev v zadevi Vlaović. Druga, ki ni nič manjša, pa je ugotovljeno dejstvo, da so celo za poskus uboja predlagali prenizko kazen...

Ko so grešnike seznanili z izsledki strokovnega nadzora, sta dva podala ugovor, zavrnili so ju kot neutemeljena. In kako lahko v imenu ljudstva kaznujemo te tožilce? »Dokončno poročilo je bilo vloženo v osebne spise tožilcev, ugotovitve pregleda pa se bodo upoštevale pri izdelavi ocene državnotožilske službe.« Konkretnih sankcij torej ne bo.