Tinko v traktor, v sneg in v smrt

SAVINA – Savina je še kako razprostrto naselje, ki se vije visoko nad Ljubnim, visoko nad Savinjo. To pot je bilo vse v snegu. Vse! Kdo bi rekel romantično, kdo – takšne idile pa še ne.

Ko so se metrske zaplate pred našimi očmi začele topiti in je z dreves vsake toliko pljusknila močnata gmota, po cestišču pa je navzdol polzela bela lava, smo bili priča pravzaprav vsem lepotam narave, te narave, ob kateri pa je človek, kot vemo, tako majhen in nemočen, kot je majcena pika na pikapolonici.

V tistem smo na enem izmed tisočerih gozdnih križišč zagledali Martino. V brezupu je z možem Antonom Zamernikom nemočno zrla proti strmi globeli, ozki grapi, ki ji je na zasneženo nedeljo vzela brata. Martina Začnika. Avgusta bi dopolnil 39 let.

Zanjo je bila zadnja bela idila – peklenska. »Naj bi ga toliko zapadlo ob božiču, ne pa zdaj!« je s srdom govorila. »Zdaj, ko se bo sneg stopil, bo pa kar naenkrat toliko vode, da nas bo še poplavilo ...«

Pred očmi se ji je še vedno prikazovala slika njenega brata, zadnja slika, zadnja postaja. »Eno oko je imel povsem plavo, sicer pa nobene praske po licu.«

Ljubitelj konj

Le malo pred tem smo na nekem drugem koncu Savine in še nekoliko višje zagledali Vinka Jeraja. Že četrti dan skoraj brez spanca je s svojim modrim universalom plužil sneg. Deset kilometrov gozdnih cestišč ima za urediti, to ni mačji kašelj. Martina, ki je na Spodnjem Požežniku, kot se reče po domače, živel sam s starši, 75-letnim Martinom in štiri leta mlajšo Elizabeto, je dobro poznal. Bila sta prijatelja. »Tinko je bil navdušen kmetovalec, res fajn človek!« Kilometer cestišča, tik pod domačijo Začnikovih, je vselej rad odstopil Martinu, da jo je ta splužil, za kar mu je Vinko plačal stotaka. Tudi tokrat je bilo tako. Ko se je nad Slovenijo utrgal oblak snega.

Nazadnje sta se videla ob osmih zjutraj, tik pred nedeljsko mašo. Pri Fortiju, mesariji, ki se ponaša tudi s priljubljenim bifejem. Večkrat sta se dobila tam. »Jaz sem se ravno odpravljal na naslednjo furo, Martin je šel k maši,« se je spominjal Vinko. Ta je bil že četrti dan v delovni obleki, zato se je Martin še nekoliko pošalil: »Ali si tu še od včeraj?« Nasmehnila sta se in šla vsak svojo pot.

»Resnično ga bom pogrešal,« je tedaj od srca izrekel Vinko, globoko vdihnil in se v tišini razgledal po vršacih, ki jih je osvetljevalo toplo sonce. S pogledom je tedaj pospremil Raduho, v ozadju Peco, videl je Smrekovec in Golte, nekoliko dlje se je zaustavil ob Travniku, kamor je Martin s pašno skupnostjo večkrat gnal drobnico. Martinova strast, kot nam je zaupala tudi njegova sestra, je bila živina. Neverjetno rad je imel konje, hlev, delo na kmetiji. Oče je vsem trem otrokom, tudi Jožici, že zdavnaj vcepil ljubezen do narave in dela. »Za nič mu ni bilo težko poprijeti,« je še dejala njegova sestra.

Tedaj smo se tudi mi zazrli in globoko pod nami zagledali raztreščeni traktor.

Zdrs v smrt

Prav o tem sta nam pravila oba upravljavca pluga, Anton Jeraj in Franjo Bezovnik, ki sta se na tistem ovinku pridružila Vinku. Oba sta gasilca, oba sta pomagala reševati Martina. A bilo je zaman.

Martin se je po maši namreč odpravil nazaj domov. S svojim golfom dvojko, na štirikolesni pogon, da ne bo pomote, se je vračal po poti, ki jo je prevozil že neštetokrat. Snežilo je. Do doma ga je ločila le še strmina po zadnjem ostrem zavoju. Kakšnih 300 metrov pred ciljem ga je presenetil globok sneg tik ob desni strani cestišča. Na levi strani pa se je le še navpično spuščalo. Avto ni šel več ne naprej ne nazaj, iz tistega zasneženega kanala preprosto ni zmogel. Nasedel je. Ugasnil je vozilo, močno zategnil ročno zavoro in odpešačil proti domu. Gazil je in gazil ter slednjič prigazil do očeta. »Oče, jaz bom vzel traktor, ko odplužim, pa le pridi, da mi boš pomagal!«

Pogumnega Martina je moralo tedaj nekaj uščipniti. Namesto da bi šel s traktorjem naravnost proti vozilu, ga privezal z vrvjo ter počakal na očeta, s katerim bi potem nasedlo vozilo zlahka rešila in izkopala, se je namenil – plužiti.

Do svojega golfa je vozil vseskozi vzvratno. Tja grede mu je uspelo. Tik ob prepadu je uspešno, kar vratolomno odvozil mimo svojega avta, nakar je odplužil še tisto, kar si je zamislil, in se odpravil nazaj. Spet je šel ob levi strani ozkega cestišča mimo golfa, toda tokrat ni šlo. Tokrat je bilo vse skupaj prezahtevno. Tedaj se je ugreznil dobršen del, očitno še ne poledenele zemlje pod snegom. S traktorjem vred je zgrmel v vsaj tridesetmetrski prepad. Tritonski traktor je doživel prosti pad. »Veš, kakšen šus je moral to biti?!« se je tedaj za glavo prijel njegov svak Tone. Pritiski so bili zagotovo izjemni, tolikšni, da ga je v hipu vrglo iz kabine, traktor je v tistem prekucnilo, ga odbijalo sem ter tja po ozki globeli, tako da je ta padel ali zapeljal, tega še ne vedo, naravnost na Martina.

Grozno bučanje je zaslišal tudi njegov oče Martin, ki je ravno prihajal na pomoč. Zgrozil se je, ko je zagledal traktor – tam globoko spodaj. Nekako se je spustil za sinom, a ga nikakor ni mogel najti. »Martin, Martin?!« je klical, a bilo je vse tiho.

Poklical je Toneta. Ta je prišel, na vso moč odmetaval sneg, o Martinu pa ne duha ne sluha. Morala sta poklicati policijo, gasilce, reševalce. Ti so prispeli že kmalu, iskali Martina in ga našli šele po debelih treh urah. Globoko pod traktorjem. Globoko pod snegom.

»Če bi z avtom nasedel deset metrov višje ali pa deset metrov nižje, bi preživel!« je dejal Oskar Slatinšek, poveljnik PGD Ljubno.

»Ah, tako je očitno moralo biti!« pa sta se s solznimi očmi spogledala Martina in Tone.