Tilen sredi noči z nožem vdrl k bivši

MARIBOR – Tako kot je junijske noči letos, opremljen z gasilsko podkapo, skrival obraz pred nekdanjim dekletom Tjašo Toplak, je 24-letni Tilen Kristl tudi včeraj na mariborskem okrajnem sodišču poskušal zakriti svojo identiteto pred fotografskimi objektivi. Z listom papirja si je zakrival obraz, da ga le ne bi kdo prepoznal. Komaj so fotoreporterji umaknili pete, je poln samozavesti stopil pred sodnika Boštjana Polegeka in zatrdil: »Godi se mi krivica. Moja bivša družina (družina njegovega nekdanjega dekleta, op. p.), do katere sem bil zmeraj korekten in ji pomagal, me obsoja. A ne morem priznati nečesa, česar nisem storil.«

Na vprašanje sodnika, ali se čuti krivega za očitano dejanje in ali krivdo priznava, je mladenič kratko in jedrnato odgovoril: »Ne.« Torej zanika, da je tiste junijske noči skozi odklenjena stranska vrata vstopil v hišo Toplakovih v Zgornjem Partinju, kaj šele da bi priznal napad in pretep nekdanjega dekleta, s katero sta se nekaj mesecev prej razšla. »Čustveno sem jo zelo prizadel, ko sem jo zapustil zaradi drugega dekleta. Povedala je, da mi tega ne bo oprostila, in se s tem ni mogla sprijazniti,« je ozadje zgodbe razlagal sin direktorja občinske uprave občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Zatem je (pre)ponosno poudaril, da je že 17 let član domačega prostovoljnega gasilskega društva, in svoj zagovor sklenil s stavkom, ki z zadevo ni imel prav nobene zveze: »Gasilec ne postaneš, gasilec se rodiš.«

Biološke 
sledi na nožu

Toda preveč stvari je govorilo v njegovo škodo, da bi jo lahko v tem primeru odnesel brez posledic. Ne samo da je Tjaša Toplak prepoznala njegove oči, tudi biološke sledi, ki so jih našli na nožu v žrtvini sobi, so z veliko gotovostjo pripadale Tilnu Kristlu. Dejstvo, da je v času zločina izklopil svoj mobilni telefon, je sicer opravičeval z izpraznjeno baterijo, a mu domala nihče ni verjel. Tožilka Tadeja Majcen je izpostavila, s kakšno vztrajnostjo je napadal nekdanje dekle, saj je odnehal šele, ko ga je začela s prestrašene vnukinje vleči njena babica Marija Zorec. »Ne glede na njegovo nepredkaznovanost predlagam sodišču, da ga obsodi na devet mesecev zapora,« je v zaključni besedi dejala Majcnova.

Sodniku Boštjanu Polegeku to še ni bila dovolj visoka kazen. Tilna Kristla je na hladno poslal še mesec dlje, kot je predlagala tožilka, to pa je obrazložil z besedami, da tovrstna sodišča običajno ne obravnavajo tako krutih nasilniških dejanj, kot je bilo to. Razkril je tudi verjetni motiv: sicer drži, da je Tilen Kristl zapustil dekle, a si je čez nekaj časa premislil in se hotel vrniti v njen objem. Ker Tjaša tega ni hotela, je bil razočaran in besen. Ko jo je večer pred zločinom srečal s prijateljicami v enem izmed domačih gostinskih lokalov, naj bi beseda tekla tudi o njenem novem fantu. Ker tega verjetno ni prenesel, se je odločil za nočni obisk z nožem v rokah.

In imel je srečo. Na začetku kazenskega postopka je zoper Tilna tekla preiskava zaradi poskusa umora, pozneje pa je bilo dejanje prekvalificirano zgolj v bagatelni delikt grožnje in pozneje vendarle v nasilništvo, vse to samo zato, ker žrtev sploh ni videla, da je imel napadalec v rokah nož. Poznavalci kazenskega prava ocenjujejo, da bi lahko mladenič svoje dejanje drago plačal: če bi se moral zagovarjati zaradi poskusa umora, bi se prav tako pogovarjali o desetih, a ne mesecih, ampak letih zapora. Poleg tega da bo moral za zapahe, mu je sodnik naložil še plačilo 3500 evrov. Žrtev je za prestani strah in duševne posledice napada sicer zahtevala devet tisočakov, a lahko poskuša razliko iztožiti v pravdi.