Tiha Mimi zabodla moža in se obesila

PRELESJE – Vaščane mirne dolenjske vasice Prelesje v občini Šentrupert – vzhodno od Mirne in severno od Mokronoga – je včeraj zjutraj vznemirila novica, da se je v Dolini, malce odmaknjenem zaselku za hribom, na hišni številki 5 pri Nartnikovih zgodila družinska tragedija. Sprva ji kar niso mogli verjeti, saj so Andreja, ki naj bi jih štel malo čez 60, in njegovo ženo Mimi, uradno Marijo, ki naj bi jo do okrogle obletnice ločilo še kakšno leto, poznali kot vestna, skrbna in mirna zakonca. Preprosto nepredstavljivo jim je, da se je Nartnikovima lahko pripetilo kaj tako hudega. Kaj bi bil vzrok, povod za kruto usodo, si niti najmanj ne morejo predstavljati.

Zgledna oba

Alenka Drenik, predstavnica za odnose z javnostjo PU Novo mesto, je o dogodku sporočila: »V petek, 22. junija, ob 5. uri so bili novomeški kriminalisti obveščeni o dveh mrtvih osebah na območju Policijske postaje Trebnje. Na kraju sta bila najdena mrtva ženska in moški. Po prvih ugotovitvah kriminalistov gre za družinsko tragedijo.« Dodala je še: »Kriminalisti so na kraju, opravljajo ogled in zbirajo obvestila. Obveščena sta bila tudi preiskovalna sodnica in okrožni državni tožilec. Po zaključeni preiskavi bodo o ugotovitvah seznanili pristojno tožilstvo.«

Medtem se je neuradno izvedelo, da je 58-letna žena smrtno zabodla 63-letnega moža, nato pa storila samomor. Iz neuradnih virov smo izvedeli, da se je Marija obesila. O obeh sovaščani povedo samo dobro: »S hčerama, ki sta že odrasli in sta si zgradili novi hiši zraven starševske, sta bila Andrej in Mimi za te kraje kar najbolj običajna družina. Takšnih je največ. Skrbna in mirna človeka sta bila, tako eden kot drugi.«

Ker nista zbujala nikakršne pozornosti, o njuni zasebnosti nihče v vasi ne ve nič: »Andrej se je rodil, odraščal in ostal v hiši svojih staršev, kakšnega pol kilometra za vasjo v dolini za robom hriba. Tistemu koncu rečemo Dolina. Ko je tam sčasoma zraslo še nekaj hiš, smo Preleščani ohranili ime Dolina, medtem ko so se oni sami začeli imenovali Rožna dolina. Kot nakazuje ime, je to lep in miren konec. Mimi je bila bolj drobne postave, Andrej malo močnejši od nje, a še vedno povprečne postave. Delal je v Trimu Trebnje do upokojitve pred nekaj leti. Ona je nekoč delala v Mokronogu, dokler ni pred že precej leti pustila službe, zato da je lahko skrbela za taščo, tudi Marijo, ko je zaradi starosti in pešajočega zdravja potrebovala nego. Kako skrbno jo je snaha negovala, po svoje dokazuje tudi to, da je Andrejeva mama doživela res lepo starost. Ko je predlanskim omagala, so ji do stoletnice manjkali le še trije meseci.«

Brez prepira

Nartnikova sta obdelovala podedovano manjšo kmetijo: »Pred leti so še imeli živino, zdaj ne več. Sta pa zgradila novo zidanico v bližnjem Selu, tako lepo, da bi se lahko tja preselila, če bi hotela.«

Mladi mamici z vasi sta na vprašanje, ali lahko kaj povesta o Nartnikovih, zmignili z rameni: »Poznali sva ju že, pa naju nista nič zanimala. Toda mama bo zagotovo kaj vedela o njiju.«

Poklicali sta jo na plan: »Mimi ni hodila po vasi in se ni z nikomer kaj posebej družila. K Andreju se je pa primožila od Berkovih iz Jesenic, vasice tu blizu naše.«

Starejši ata, ki je sedel na klopci pod gankom in je Andreja dobro poznal, je zavzdihnil: »Škoda ju je, mlada sta še bila!«

Mlada sta bila seveda v očeh tega očanca, našega sogovornika, ki je starejši od pokojnih: »Mejaši na travniku smo bili, še prejšnji teden sva se z Andrejem zgovarjala. Kot moška, predvsem o delu. Na vasi se pogovarjamo moški bolj z moškimi, ženske bolj z ženskami. Tako da se z njo nisem nikoli kaj dosti zgovarjal. Lahko pa potrdim, da se ni nikdar nič slišalo, da bi bilo pri tej družini kar koli narobe. On je bil miren, to pa res. Le kaj bi bilo lahko kresnilo med njima, si ni mogoče misliti. Sicer pa drži, da sta se bolj zase držala, čeprav sta le malo iz vasi.«

Nekaj mlajši moški, spet eden od Nartnikovih mejašev, je poudaril: »Andrej tudi ni pil vina ne drugega alkohola. Tudi ko ga je pot prinesla mimo in sva se usedla ter pomoževala, je vino vedno odklonil. Le kakšno kavo je sprejel.«

Nartnikova sta torej živela skromno življenje, ki v ničemer ni izstopalo iz utečenih krajevnih običajev. Nikoli ju nihče ni ne videl ne slišal, da bi se prepirala. V spominu ju bodo ohranili s samo lepimi podobami. Zato je Preleščanom tem bolj hudo in nedoumljivo, kaj neki je lahko povzročilo nepojmljivo tragedijo.