LEDINA PRI SEVNICI – Če na Ledini, ki leži na skoraj 500 metrih nadmorske višine, vidiš potapljače, veš, da se dogaja nekaj nenavadnega. Če pa se mudijo na dvorišču hiše Ledina 42a, odkoder je pred 13 leti neznano kam odšla takrat 60-letna Štefanija Strniša, ki je še vedno na seznamu pogrešanih oseb, že veš, da to ni le nenavadno, temveč zelo sumljivo. Policijsko upravo Novo mesto smo povprašali, kaj se dogaja v zvezi s pogrešano Štefko, kot so ji rekli domačini, pa smo dobili le skop odgovor, da je »oseba še vedno pogrešana in da policija izvaja postopke oziroma aktivnosti za izsleditev pogrešane osebe vse do njene najdbe«.
Da bi razjasnili, kaj se pravzaprav dogaja, smo morali poiskati druge vire. In tako smo pri Jakobu Černiču, lastniku hiše na Ledini 42a, kjer je dobrega pol leta živela njegova svakinja Štefka, izvedeli, da so se policisti, ki očitno še kar iščejo sledi za izginulo, odločili raziskati vodnjak na dvorišču pred hišo. Poleg kriminalistov so v akciji sodelovali sevniški gasilci, z ekipo pa je bila tudi ženska, usposobljena za plezanje, ki naj bi se po tem, ko bi gasilci končali delo, spustila v vodnjak in ga preiskala. A prvi dan odprava ni uspešno končala dela. Izkazalo se je, da je vodnjak preglobok za gasilske črpalke, in tako vode iz 19-metrskega vodnjaka niso mogli izčrpati; kakšne tri metre je je še ostalo. Naslednji dan so tako pripeljali potapljače, ki so se spustili vanj in ga raziskali. Kot pravi naš vir, človeških ostankov niso našli, le mulj in pesek. Kot smo neuradno izvedeli, preiskovalcev na Ledino več ne bo.
Premožna in zelo verna
Tako vprašanje, kje je pogrešana Štefka, še vedno ostaja neodgovorjeno. Aprila 2004, dober mesec za tem, ko je z velikim pompom proslavila svoj 60. rojstni dan, bilo je prestopno leto, ona pa je bila rojena ravno 29. februarja, je izginila. V svakovo hišo na Ledini 42a, kjer je živela dobrega pol leta, jo je prišel iskat taksi in jo okrog pol treh ponoči odložil za trgovino Izidor v središču Sevnice. Od tam je odšla proti blokovskemu naselju in od takrat je ni videl nihče več. In tudi nihče ni vedel, kam je bila sploh namenjena.
Njen svak Jakob, ki je s Štefkino sestro bival v Nemčiji, je Strniševi po tem, ko so hišo na Orehovem, v kateri je živela z možem, zaradi gradnje HE Boštanj porušili, poleg tega sta se z možem tudi razšla, ponudil dom v svoji hiši na Ledini 42a. Prav on je bil prvi, ki je posumil, da je nekaj narobe. Potem ko je po dopustu odpotoval v Nemčijo, je v domači garaži pozabil časopise, ki jih je nameraval vzeti s seboj. Poklical je prijatelja Tonija, ki je še bil v domovini, in mu naročil, naj gre k Štefki in mu prinese časopise. Prijatelj je poročal, da Štefke nikoli ni doma, skozi vrata je videl likalno mizo in likalnik, a na zvonjenje hišnega zvonca se ni odzivala. Niti na svakove telefonske klice iz Nemčije ne. Zato je poklical zdravilko Bernardo Polanc, h kateri se je Štefka pogosto zatekala. Ker se tudi njej ni oglasila, je ta o izginotju obvestila policijo.
Sprva so vsi mislili, da je šla pogrešana na kakšno romanje, o katerem je, zadnje obdobje vse bolj zatopljena v vero, pogosto sanjala. A romanje bi se enkrat moralo končati in Štefka bi se morala vrniti, pa se to ni zgodilo vse do danes. Vse pogostejša so bila ugibanja, da je nesrečno končala svoje življenje, da jo je nemara kdo umoril. Imela je precej denarja, saj sta si z bivšim možem razdelila kupnino od hiše in večkrat so jo videvali, kako je na banki v Sevnici dvigovala po 30.000 evrov. Vsakokrat je bil v varnostni razdalji zraven takrat 28-letni Boštjan Fakin, mladi varnostnik, ki je bil v sklopu svoje službe zadolžen za varovanje hiše na Ledini 42a, medtem ko so bili njeni lastniki na delu v Nemčiji. A tudi ko ni bil več v službi, je spremljal Štefko in se pogosto zadrževal na Ledini. Pravzaprav je postal prijatelj cele družine. »Bil je inteligenten fant, dalo se je z njim pogovarjati, pogosto je prihajal v hišo,« priznava Jakob, ki pa je kmalu po Štefkinem izginotju odkril tudi njegove temne plati.
Varnostnikov samomor
Fakin naj bi bil namreč zasvojen z igrami na srečo. Prek svetovnega spleta naj bi gral v londonski igralnici. Obsedenost z igrami na srečo ga je prignala tako daleč, da si je denar sposojal od sorodnikov in znancev, in sicer pod pretvezo, da je bolan in potrebuje denar za operacijo v tujini, nekaj pa še za rehabilitacijo. Veliko jih je nasedlo njegovim igram, nekateri so zastavili celo svoje premoženje in ostali praznih rok. Policija je takrat poročala, da je zaradi suma goljufij proti Fakinu, ki naj bi ostal tudi brez službe, vložila pet kazenskih ovadb, upnike pa naj bi oškodoval za 50 milijonov tolarjev. V to vsoto ni vštet denar, ki mu naj bi ga posojala tudi Štefka. V hiši Jakoba in Ane Černič na Ledini 42a so po Štefkinem izginotju našli zvezek, v katerega je vpisovala vse, kar je kupila. Zmotilo jih je, da so bili določeni listi iz zvezka iztrgani. Ugotavljajo, da verjetno tisti, v katere je zapisovala, koliko denarja je komu posodila. Tudi tik pred izginotjem naj bi dvignila dvakrat po 30.000 evrov, pred tem pa že enkrat toliko. Policiji je bilo v fazi zbiranja obvestil o izginuli Štefki Strniša znano poznanstvo z B. F., vendar ni imela dokazov, da bi njeno izginotje povezovala s tem.
Skrivnost o izginuli Štefki bo bržčas ostala nepojasnjena, saj je mladi varnostnik leto po njenem izginotju storil samomor; šel je pod vlak na železniškem prehodu Gobovci v Sevnici. Vodnjak na Ledini, ki so se ga preiskovalci lotili trinajsto leto po Štefkinem izginotju, pa tudi ni prinesel odgovora na vprašanje, kje je.
