Svojo resnico namesto Novicam nesel v grob

BELTINCI – Na pokopališču v Gančanih v občini Beltinci so se domači, prijatelji, sosedje in znanci minuli ponedeljek poslovili od 55-letnega Antona Bobovca iz Gančanov. Ker je Anton v sredo, 23. aprila, storil samomor, stvar tudi zaradi pietete do bližnjih ne bi bila zanimiva za medije, a zgodba z nesrečnim koncem ima vse prej kot čisto in jasno ozadje.

Namesto pogovora v smrt

Možakarju v minulih letih ni bilo postlano z rožicami. Vse do tragičnega konca je namreč trdil, da so ga pred leti neupravičeno obsodili na visoko zaporno kazen, ki jo je pred kratkim prestal. Nato se je obrnil na naš časnik z željo, da bi javnosti razložil svojo verzijo dogodkov izpred nekaj let, ovadil pa naj bi tudi tri moške, ki da so posilili dekle, zaradi česar naj bi torej Anton po krivem sedel v zaporu. Ob tem je želel tudi razložiti, kako nevzdržne razmere je imel v zaporu na Dobu, kjer naj bi ga spolno in tudi drugače zlorabljali.

In čeprav smo se dogovorili, da bomo takoj po prvomajskih praznikih prisluhnili njegovi zgodbi, se je Anton odločil za drugačno pot. Pred slabima dvema tednoma se je namreč obesil v poslopju ob domači hiši v prekmurski vasi Gančani. Po preiskavi in tudi obdukciji, ki je menda potrdila, da ni bilo nasilja, so ga pokopali in s tem je pod zemljo odšla tudi njegova resnica ...

Enotna kazen šest let

Nesrečni Anton je vseskozi ostro zavračal očitke, da naj bi posilil mlado, takrat komaj 13-letno sokrajanko, toda sodišče je menilo drugače in ga obsodilo na šest let zapora. Senat višjega sodišča v Mariboru, ki ga je vodil sodnik svetnik Miro Lešnik, je poleti 2006 potrdil sodbo okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je takrat 48-letnega Antona, očeta dveh otrok, obsodilo na šest let zapora. Po obtožnici, ki jo je zastopal okrožni državni tožilec Karel Vogrinčič, naj bi Bobovec aprila 2002 spolno napadel in posilil otroka, 13-letno deklico iz istega kraja. Danes že pokojni tožilec mu je očital, da jo je okoli 21. ure počakal na poti, ko se je vračala s proslave rojstnega dne sošolke, jo s silo potegnil v gozdiček, jo ustrahoval, slekel in posilil. Pozneje, ko je to prijavila, naj bi ji večkrat tudi grozil.

Zaradi tega mu je sodni senat, ki mu je predsedoval sodnik Branko Palatin, izrekel pet let in osem mesecev zapora. Za nadaljevano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pa so mu izrekli kazen šest mesecev zapora ter nato enotno kazen šest let. Naložili so mu tudi plačilo stroškov postopka ter povprečnino, oškodovano pa je senat napotil, naj premoženjskopravni zahtevek vloži še na civilno sodišče.

Posiljena, a nedolžna?

S tem se seveda obtoženi Anton Bobovec ter njegov zagovornik, odvetnik Franc Weindorfer nista strinjala. Slednji je spisal pritožbo, a jo je pritožbeni senat ovrgel, sicer z minorno izjemo, ko je pripisal, da se Bobovcu dvodnevno bivanje v priporu odšteje od izrečene kazni. Predvsem je senat višjega sodišča zavrnil odvetnikove očitke, povezane z dogajanjem na kraju zločina in tako imenovanim gotovim dejstvom, ko gre v primeru posilstva za besedo proti besedi. »Neupravičen je pritožnikov očitek, da naj bi sodišče prve stopnje po nekakšni prevladujoči inerciji slovenskih sodišč oškodovankino izpovedbo sprejelo, zaradi česar naj bi obdolženi kot tudi sicer vsi drugi v tovrstnih kaznivih dejanjih v aktualnem kazenskem postopku ne imel nobenih možnosti in je lahko razmišljal le še o višini kazni, ki mu je grozila. Nasprotno, sodišče prve stopnje ju je enako skrbno ocenilo ter ju preizkusilo z izpovedbami drugih prič, mnenjem izvedencev in s priloženimi listinami. O nekakšnem brezrezervnem poklanjanju vere v tem primeru tako ne more biti govora,« so med drugim zapisali višji sodniki.

Vendarle so sprejeli odvetnikovo opozorilo, da se oškodovankina izpoved razlikuje od izpovedi nekaterih prič, vendar so ocenili, da razlike niso bistvene, poleg tega naj bi bile z drugimi dokazi presežene. Sodišče je tudi ugotavljalo, zakaj je pravzaprav oškodovanka dogodek prijavila šele nekaj mesecev pozneje, ter verjelo mnenju nevropsihiatrinje, da sta temu botrovala huda notranja stiska in strah, ki si ju ni upala z nikomer deliti in omiliti. Odvetnik Weindorfer ni dvomil o mnenju izvedenke, ki je ustrezno pojasnila, čemu je oškodovankina deviška kožica kljub dejanju ostala nepoškodovana oziroma zakaj penetracija ni nujno pomenila tudi njene defloracije. Po mnenju pritožbenega senata je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov zanesljivo ugotovilo, da je »obtoženi kljub siceršnji šaljivi naravi storil obe očitani kaznivi dejanji, kar ne more pomeniti drugega, kot da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji popolno, predvsem pa pravilno ugotovljeno«.

»Bili so trije mladeniči!«

Ko je sodba postala pravnomočna in so Bobovca povabili na prestajanje kazni, je za Slovenske novice pred leti – enako kot na sodišču – znova zatrdil, da so mu vse skupaj podtaknili. Zanikal je očitke iz obtožnice in dejal: »Poglejte: to je isto, kot da bi posilil svojo hčerko, ki je stara prav toliko kot ta deklica! Ta si je v dogovoru z nekaterimi vse skupaj izmislila! Ne vem, zakaj bi se mi kdo maščeval, saj nikomur nisem ničesar storil. Veliko sem poslušal o tem, kako se je dogodek odvijal, saj je bila ona sošolka mojega sina in se je pozneje celo hvalila, potem pa je vse skupaj zvalila name.« Tako je pred leti trdil nesrečni Anton Bobovec. Bil je prepričan, da so mu posilstvo podtaknili trije mladeniči, ki so morda res storili to nagnusno dejanje, potem pa so nekoga morali obtožiti – in Anton je bil pravšnji. Motilo ga je seveda tudi, da mu sodišče ni verjelo tako rekoč ničesar, tudi ko se je spraševal, zakaj je bila prijava narejena nekaj mesecev pozneje. Verjel je, da zgolj zato, da se sam ne bi spomnil alibija, kje je pač takrat bil. Ni mu bilo jasno niti to, da je bila deklica ob pregledu kljub posilstvu nedolžna oziroma je bil njen himen nepoškodovan.

Kakor koli že, če res obstaja resnica Antona Bobovca, je ta šla pod rahlo zemljico pokopališča v Gančanih ...