Svojega malega Arnesa sta izmučila do smrti

LJUBLJANA, VELENJE – Najnovejše sporočilo Generalne policijske uprave o družinskem nasilju pravi, da gre število žrtev tovrstnih dejanj v tisoče. Zato, pravijo, je pomembno, da v javnosti vzpostavimo ničelno toleranco do nasilja v družini, da se bomo ob zvoku nasilja brez pomisleka odzvali vsi: družina, svojci, prijatelji, centri za socialno delo, policija, tožilstvo, sodišče, predstavniki nevladnih organizacij, zdravniki, učitelji.

Lepo je slišati tudi izjave, da je eno temeljnih poslanstev policije zagotavljanje osebne varnosti in življenja ljudi. Dodali bi, da morajo biti posebnega varstva deležni otroci. Ostaja pa vprašanje, kako vsa opozorila udejanjiti, zbuditi resnično sočutje in sprožiti zares odločno in hitro ukrepanje, poleg svojcev in sosedov predvsem odgovornih in (tudi) za to plačanih institucij.

Policijska opozorila prihajajo v javnost ob 20. obletnici enega najstrašnejših primerov nasilja v družini pri nas, katerega žrtev je bil še ne petletni Arnes Ferhatović. Fantek, ki je bil rojen 1. avgusta 1990, je 19. februarja 1995 umrl v celjski bolnišnici. Ubilo ga je materino in očimovo kruto ravnanje.

Dogodek je vznemiril slovensko javnost, ljudski izbranci v parlamentu so zahtevali strožje zakone. Takrat smo se spraševali, ali bo po Arnesovi smrti res manj nasilja nad otroki, toda ta vzorčni primer starševske krutosti je kmalu utonil v pozabo. In nasilja s tragičnimi posledicami ni bilo nič manj, morda je bila le izrečena kakšna kazen več.

Zlomljena roka

Decembra 1993 so v slovenjgraško bolnišnico sprejeli drobnega otroka begunske matere iz Bosne, komaj dve leti in nekaj mesecev starega Arnesa Ferhatovića iz Velenja. Na telescu je bilo vidnih več poškodb, a nihče ni sprožil dovolj glasnega alarma. V bolnišnico sta ga pripeljala mati, 23-letna Ifeta Fikić, in fantkov očim, 33-letni Milan Obradović. Deček je imel zlomljeno roko in progaste lise po stegnih. Ves prestrašen je nekaterim staršem, ki so bili tam s svojimi otroki, povedal, da ga je očim udaril s polenom, nekaj dni zatem, na pogovoru s socialno delavko, pa je deček zaradi strahu to »podrobnost« zamolčal.

Po zdravniškem pregledu so na osnovi dokumentiranih zdravniških ugotovitev sestavili kazensko ovadbo, toda mati in očim sta dejala, da je otrok padel na snegu, ko je izstopal iz avtomobila. Njune laži so se razhajale, a tožilstvo je bilo zadovoljno in ni zahtevalo dodatnega zbiranja obvestil. In to čeprav so policisti ovadbi dodali pisni dokument z »vzgojnimi pravili«, ki so jih našli pri materi Ifeti Fikić. Njen pravilnik o kaznovanju nemirnega otroka je bil grozljiv; otrok je imel točno določen urnik, kdaj lahko spi, je ali lula. Če se polula v posteljo, dobi 50 udarcev po rokah! Za neposlušnost je bila predvidena posebna kazen – potem ko je prejel 100 udarcev s šibo, je moral brez hrane in brez spanja celo noč stati na mestu! Spet so verjeli materi, češ da je vzgojna pravila zapisala za šalo. S tem je bila zadeva zaenkrat končana. So ustanove res storile vse, kar jim je omogočala in velevala zakonodaja? Takrat, decembra 1993, je bil namreč še čas za Arnesovo rešitev.

Otrokova mučitelja sta vedela, kako šibka so pooblastila centra za socialno delo, in uspelo jima je preprečiti, da bi otroka začasno preseliti v drugo okolje. Pristojne organe sta, kdo ve, kako, prepričala, da občasno izživljanje nad otrokom ni nikakršno zverinstvo. Da je otrok pač nemiren in ga je treba včasih malo kaznovati. Potem je prišel 19. februar 1995, ko je Arnes v celjski bolnišnici umrl. Star je bil štiri leta in pol. Izkazalo se je, da sta ga mati in očim trpinčila do smrti. Nemočen otrok je preživljal pekel, o tem pa ni mogel niti smel nikomur potožiti.

Ni pripornega razloga!

V spomin in opomin je na velenjskem pokopališču ostala majhna gomila. V javnosti se je sprožil srd zaradi nasilja, slišati je bilo glasne napovedi o odločnejšem boju proti nasilju v družinah. Tako so se širokoustili tudi tisti, ki bi s svojih položajev morda res lahko kaj spremenili. Odmevi v javnosti so bili siloviti. Izrečenih je bilo mnogo sočutnih misli, bilo je precej ogorčenja na račun neučinkovitosti institucij ter omejenih pooblastil različnih organov. Ljudje so svoj gnev usmerili tudi na tožilstvo, veliko blata pa je letelo na policijo, čeprav so bile z oddajo kazenske ovadbe policijske pristojnosti izčrpane.

Šele pozneje in seveda mnogo prepozno je prišlo na dan, da je bil otrok žrtev sistematičnega mučenja. Bil je igračka za izživljanje v skladu z bolnimi pravili. To so pozneje potrdili tudi sosedje iz okolij, kjer je družina prej stanovala. Šele po otrokovi smrti so se spomnili krutosti, ki jih je moral preživljati Arnes, dogajalo se je tako rekoč pred njihovimi očmi, toda zaradi opevanega varstva zasebnosti se v dogodke niso vpletali.

Arnesova smrt je grozovito zaznamovala veseli pustni čas leta 1995. Njegova mučitelja sta se zaprla v stanovanje in nista nikomur odpirala. Občasno sta se odpravila na sprehod, in takrat so deževala vprašanja, zakaj sta na prostosti. Na celjskem sodišču so odgovarjali, da sicer razumejo ogorčenje, toda ni bilo nobenega pripornega razloga za Ifeto Fikić in Milana Obradovića, saj je ponovitvena nevarnost odpadla. Arnes je bil namreč že mrtev.

Grozljivka iz Velenja, ki je zaradi krutosti in tragičnih posledic spodbudila številne razprave o nasilju v družini ter o obravnavanju mučiteljev otrok, je dodala kamenček v mozaik ozaveščanja javnosti. Zdelo se je, da bo Arnesova smrt prelomnica pri obravnavanju tovrstnih zločinov.

Ni manjkalo obljub in zagotovil, da bo poslej vse drugače, da bodo ustrezne službe in organi – centri za socialno delo, šole, policija, na koncu tudi sodstvo – še pozorneje spremljali in odkrivali nasilje, katerega žrtve so otroci. Arnes, ki ga je vsakodnevnega pekla rešila smrt, je za kratek čas postal simbol otroškega trpljenja in starševskega nasilja.

Pa vendar, po toliko letih lahko ugotovimo, da se nasilje v družinah stopnjuje, res pa je, da se vedno več podobnih primerov znajde na sodišču.

Zaradi primerov, ki so se zgodili v zadnjem obdobju, se vedno znova vračamo k malemu Arnesu. Umrl je, še preden se je prav zavedel življenja. Napovedi, da bo zaradi odmevnosti velenjske tragedije trpinčenim otrokom posvečeno bistveno več pozornosti, se niso uresničile. Če se vprašamo, ali je zdaj res manj nasilja v družinah, bi težko odgovorili pritrdilno. Res pa je, da se o tem več govori, verjetno pa velja, da pride na dan le manjši del krutega dogajanja za štirimi stenami.

Arnes Ferhatović bi 1. avgusta letos praznoval petindvajseti rojstni dan.