Svojci niso vedeli, da so pokopali prazno žaro!

ČRNOMELJ – »Prijavo sem na policijo podala že 24. decembra 2013. Takrat ovadbe najprej niti niso hoteli sprejeti, čeprav sem imela papirje. V tistem me je ravno klical novinar in sem policistom povedala, ali bodo zadevo obravnavali oni ali bo šlo v javnost,« je svojo plat zgodbe začela opisovati Rozalija Gršič. In ni mogla skriti solz, ko je beseda nanesla na pogreb poleti 2013 na Sinjem Vrhu.

»Tega pokojnika sem na sežig v Ljubljano peljala jaz. Še klicala sem Boštjana iz Ljubljane, da se ne bo dalo pogreba pravočasno speljati, pa sem dobila nazaj le grožnje, češ 'kaj boš ti'. S fanti sem se v krematoriju dogovorila, da mi dajo žaro takoj, ko pride iz peči, pa sem spet poslušala očitke, da moram počakati in še enega prevzeti. Tako so se svojci na Sinjem Vrhu od pokojnega tisti četrtek ob štirih popoldne poslovili ob prazni žari, brez pepela. In niso vedeli za to,« pravi Rozalija in doda, da je imela od tega nočne more, saj je bil to prvi pogreb, ki ga je tako doživela. Potem se je zgodil še eden.

Žaro pokojnega, ki so ga svojci na Sinjem Vrhu v bistvu že pokopali, je torej tisti četrtek dostavila v mrliško vežico v Črnomelj pol ure po pogrebu in o tem obvestila tako komunalo kot krajevno skupnost, vendar ni šel nihče pogledat, lahko bi tudi ukrepal. »Ko sem prišla v ponedeljek čistit vežico v Črnomelj, je bila žara še vedno tam. Da gre za žaro pokojnega s Sinjega Vrha, sem videla po identifikacijski številki, je pa moral žaro v grob dati po pogrebu,« je domnevala.

»Vsakega pokojnega pred pogrebom pogleda mrliški oglednik, krsta se zaplombira, na njej pa je posebna ploščica s številko pokojnega, ki se mora ujemati z dokumentacijo. Vsak pokojnik gre posebej v sežig, ta ploščica pa ostane in gre v žaro. Nepravilnosti se lahko ugotovi na podlagi potrdila o sežigu, saj je z njega razvidno, kdaj je bil pokojni upepeljen, in dokumentacije, kdaj je bil pogreb,« še pojasni.

Govorice, govorice …

»Vem samo za dva primera, da je bil pogreb ob prazni žari in je dal Boštjan pepel v grob pozneje. Ni pa res, da bi v Ljubljano na sežig vozili več pokojnikov naenkrat, da bi prihranili pri prevozu, kot se govori. Niti pod razno ni res, da bi trupla ležala v garaži! Če je bilo mrzlo, je počakal pokojnik v vežici, če je bilo vroče, pa se ga je odpeljalo v Srebrniče, tudi to je namreč povezano s stroški,« zavrača namige in govorice o bivšem možu Boštjanu Maleriču Rozalija, ki je njegovo podjetje zapustila novembra 2013, saj, kot pravi, ni imela več volje, da bi lahko tako delala. Sama se namreč preveč vživi v vlogo svojca. »Da sem šla lahko stran od tega podjetja, mi je pomagal delovni inšpektor,« prida in meni, da je problem, ker se okrasnih žar sploh ne odpira. »Odkar sem na svojem, so jo odprli le enkrat, ko sem šla v nos konkurenčni pogrebni službi. A je bilo vse tako, kot mora biti, v okrasni žari je bila posoda s posmrtnimi ostanki.«

Ni šlo za maščevanje

In kaj pravi Rozalija na govorice, da se je s prijavo le maščevala bivšemu možu? »Ne, to sploh ne drži! Prijavila sem zaradi svoje vesti! Ljudje marsikaj ne vedo, in če bi se kdo postavil v mojo vlogo samo za dve minuti, ne vem, ali bi imel tako trdo kožo, kot sem jo imela jaz. Če bi se hotela komu maščevati, se ne bi tako!« je odločna Rozalija, ki ima tudi svoje pogrebno podjetje, registrirano pa je kot Pogrebne in gostinske storitve Rozalija Gršič, s. p. Povedala je še, da je za podjetje njenega bivšega moža ona dobro leto vozila trupla na sežig v Ljubljano.

Očitno so kriminalisti prijavo vzeli resno in zadnjo jesen, nekaj pred prvim novembrom, torej pred nekaj meseci, so bili opravljeni tudi odkopi nekaterih grobov. Na Policijski upravi Novo mesto so z informacijami sicer skopi, je pa tiskovna predstavnica Alenka Drenik potrdila, da so »policisti na Okrožno državno tožilstvo Novo mesto podali kazensko ovadbo zoper 36-letnega osumljenca z območja Policijske uprave Novo mesto zaradi kaznivih dejanj skrunitve trupla in oviranja pogreba in skrunitve groba. Policisti so med preiskavo ugotavljali nepravilnosti pri opravljanju pogrebne dejavnosti.«

Želeli smo se pogovarjati tudi z osumljenim Boštjanom Maleričem, a nas je na hitro odpravil z besedami, da nas bo sodno preganjal, če bomo zapisali kaj takšnega, kar ni res. Po prepričevanju, da bi radi od njega izvedeli, kaj je res in kaj ne, nas je znova zavrnil, ker brez odvetnice ne bo govoril, ta pa je še en teden na dopustu. Sicer pa je njegovo podjetje Miklavž Malerič, d. o. o., belokranjsko družinsko pogrebno podjetje z dolgotrajno tradicijo, ki je prejelo, kot izvemo na njihovi spletni strani, tudi certifikat zaupanja vredno podjetje. Ustanovil ga je pokojni oče Jože, posle je po njegovi smrti prevzel sin Boštjan.

Preveč prepleteno in brez nadzora

Da se lahko dogajajo morebitne zlorabe in kršitve, je gotovo posledica dejstva, da pravega nadzora nad to dejavnostjo ni. Gre pač za zaupanje in v težkih trenutkih, ko izgubimo najbližjega, nihče ne pomisli, da bi lahko šlo kaj narobe tako, kot se očita v tem belokranjskem primeru.

A kot kaže, tudi pri pogrebni dejavnosti ni vse najbolj urejeno, primer je že mestno pokopališče Črnomelj, ki je le lučaj od središča mesta in od sedeža podjetja Miklavž Malerič, v Vojni vasi. »Občina ima odlok o gospodarskih javnih službah, po katerem je komunala upravljavec pokopališča, ta pa lahko izbere podizvajalca. Lastnici pokopališča sta občina in krajevna skupnost, lastnica mrliške vežice je Krajevna skupnost Črnomelj. Tako dobi denar za urejanje pokopališča krajevna skupnost, komunala, v pristojnosti katere sta tudi vzdrževanje pokopališča in pokopališki red, pobira grobarino, Malerič, ki praviloma tu opravlja pogrebne storitve, lahko brezplačno najame vežico, ki jo tudi vzdržuje. Najbolje bi bilo, ko bi bil le en gospodar. Hkrati pa je tudi odlok o pokopališkem redu in pogrebnih svečanostih zastarel, sprejet je bil že leta 1992, na kar občino opozarjamo že dlje. Dejavnosti se torej prepletajo, pravega nadzora ni,« opozarja Jaka Birkelbach, predsednik Krajevne skupnosti Črnomelj, in dodaja, da ima krajevna skupnost s pogrebnimi storitvami Miklavž Malerič, d. o. o., povsem korektne, pravzaprav zelo dobre odnose.

Kaj se je torej dogajalo v Črnomlju, bo pokazala nadaljnja preiskava, vsekakor pa so govorice med ljudmi zasejale dvom. Dvom, ki se tako postavlja v najtežjih trenutkih, ko se soočamo s smrtjo najbližjega. Je možno, da bi kdo zavoljo zmanjševanja stroškov varčeval celo pri truplih, ko pa svojci za pogreb in vse, kar spada zraven, prav vse pošteno plačajo?! In to ne malo. V takšnih trenutkih, ko smo najbolj ranljivi in potrebujemo oporo, lepo besedo in pomoč, je res odveč še dvom, ali je v žari, ob kateri se domači zberejo ob zadnjem slovesu, res njihov ljubljeni.