ZAGORJE OB SAVI – V četrtek popoldne smo se popeljali proti Izlakam. Vseskozi ob Savi, tudi mimo Zagorja. In čeprav je bila pri tamkajšnjem gasilskem domu nepopisna gneča, o kakršnem koli požaru ni bilo nobenega govora. Mediji so bili tiho, le malokdo je kaj vedel. Marko Bokal, poveljnik PGD Zagorje ob Savi, je dejal: »Niti bu vam ne smem povedati!« Odjeknilo in završalo je zato šele naslednje jutro, daleč od oči javnosti, v skrivnostnem in domala strogo konspirativnem vzdušju se je namreč razpletala akcija, ki bo še dolgo burila duhove. In zdaj je seveda že jasno, zgodil se je umor. To so morali hočeš nočeš potrditi tudi policisti in med vrsticami priznati, da česa takega še niso doživeli.
Ura duhov
Ste že slišali za uro duhov? Ko postanejo demoni močnejši od dobrih angelov, ko si slednji, nekje med polnočjo in tretjo uro zjutraj, vzamejo nekaj oddiha ter svoje posle za tisti čas prepustijo zlim duhovom? Takrat zarobantijo, se naselijo v obsedence, takrat svet skoči iz tečajev! Več kot očitno, da se je zlo navsezgodaj v četrtek preselilo v Zagorje. Na to je kazalo tudi truplo, ki so ga našli tam pod starim mostom, bilo je še povsem sveže, mrliške okorelosti namreč še niso zaznali. Kar bržkone pomeni, da se je zlo poigravalo z nesrečnikom pravzaprav še ne tako davno, mogoče pol dneva, preden so ga našli. Policija se je znašla sredi težavne naloge, do sobotnega jutra naj bi vedela le to, da je moški, star od 50 do 60 let, naše polti, umrl – nasilne smrti! Sicer pa je bila, razumljivo, novica sila skopa, preiskava namreč teče, ne želijo prehitevati.
Zato pa je bila prosta pot govoricam, ki so se v Zagorju razširile s svetlobno hitrostjo., Ob jutranji kavi v soboto so domačini namreč že vedeli, da ne gre za domačina, tudi zato, ker naj bi bili policisti tako neuspešni pri vpraševanju po moškem na fotografiji, govorili so o ribiču, ki naj bi našel truplo, eden od pogovorov je šel takole …
Govorice
»Se spomniš tistega trupla pred več kot tremi desetletji, ko je neka Kranjčanka komaj rojeno detece odvrgla v Savo? Na lastne oči sem ga videl …«
»Ali pa pred dvajsetimi leti, ko smo pogrešali gasilca, ki ga je odnesla velika voda?«
»Spomnim se, reveža so našli šele Hrvatje!«
»Ah, pa saj nihče nič ne ve …«
»To je bil gotovo mafijski obračun!«
»Možno je vse …«
Potem so se sogovorniki za hip oprijeli še črnega humorja: »Očitno je ribič preveč nafutral ribe in so bile preveč site, pa ga ni hotela nobena.«
»Predstavljajte si, da loviš ribe in mimo v čevlju priplavajo trije prsti?«
»Pa saj je bil samo eden!«
»Jah, pa kako je vendar mogoče, da so priplavali v čevlju?«
»Čakajte, čakajte, saj nam je oni povedal, da je imel oba čevlja obuta?!«
»Jah, morebiti je imel pa samo enega na sebi?«
»Matkurba, je moral že prav videti, saj je truplo gor nesel! Pa še prav težavno je bilo, je rekel, da je bil težak kot cent! Le kako, da pogrešajo tri njegove prste, meni to res ne gre v glavo, je še rekel.«
»Ah, ljudje se bodo vse sorte spomnili, dokler ne bo ugotovljeno in potrjeno!«
»Sem pa slišal, da je imel vrat preboden!«
»To je bil ziher raubšic!«
Družno so premišljevali, »kaj pa, če so se ribiči skregali med sabo?« »Veš, kaj?« mu je še rekel oni z brado. »Še dobro, da ga nisi ti ujel!« S prstom je pokazal na dolgoletnega ribiča, ki prav tam pod starim mostom, ki je sicer že lep čas zagrajen in neprehoden, že toliko časa lovi najlepše some.
Pred smrtjo trpinčen
Eden izmed možnih kandidatov, ki so stari most želeli odkupiti, so bile že davno tudi Kresnice, pa ga Zagorjani niso hoteli dati, »naj bo za spomin«, pravijo.
Tudi mi smo šli vse do tja, kjer naj bi se začelo, do tja, kjer se konča asfalt, ob železniški progi, strmo nad Savo. Stopili smo do železne ograje, ki je preprečevala, da bi se sprehodili čez široko reko, vse do glavne ceste proti Trbovljam, ko smo se dokončno zbudili, se zdrznili in globlje vdihnili. Prav na robu smo namreč uzrli osušeno lužo krvi, ki tudi po dobrih dveh dneh še ni hotela z obličja zasavske zemlje. Bila je nekakšna osnova za preiskavo, za sestavljanko do končne rešitve, pomenila je začetek pokojnikovega konca. Do tja ga je napadalec, zdi se, privlekel, zvlekel, ga po vseh neuradnih podatkih še trpinčil, mu odrezal prst na desni roki ali pa celo tri, kot pravijo nekateri. Nakar ga je z nožem še zabodel v vrat, zato po vsej verjetnosti tudi toliko krvi, ki smo jo videli. In ga pahnil v globel.
Policijo je prvi poklical sprehajalec (in ne ribič), ki je v četrtek z brega zagledal okrvavljeni čevelj, v njem pa je bil, kot se je izkazalo, še prst. Le malo zatem se je začela akcija, ki seveda še traja.
Že na sledi
Najprej je prihitela specialna enota policije, večinoma potapljači, ki so že nekaj ur pozneje našli truplo. Pod starim mostom. Za evakuacijo in prenos so poklicali pet gasilcev. Kakšni dve uri pozneje še pogrebca Damjana Zupančiča. Ta je prepričan, da je videl vse prste na pokojnikovi roki, prav tako je prepričan, da je videl, da je bil obut. »In da se iz muhe dela slona!« Nekateri drugi pa pravijo, da je pogrebec prišel prepozno in da ni mogel videti vsega. Tega, da je imel obuta oba čevlja ali pa samo enega, nam niso mogli ne potrditi ne zavrniti. »Res pa je, da truplo še zdaleč ni bilo razkosano, kot se govori po Zagorju!«
Evakuacija trupla, ki je tehtalo vsaj 100 kilogramov, je bila izjemno zahtevna. Vsaj tako kot petkovo iskanje še preostalih delov pokojnikovega telesa, šlo naj bi za preostala prsta, ter morebitnega strelnega orožja. Slednjega niso našli.
Ne pogrebec ne preostali tudi niso prepoznali mrtvega. »Toda roke v ogenj, da ni iz Zagorja, res ne bi dal!«
»Preiskava intenzivno poteka, zato vam več informacij še ne moremo posredovati!« pa nam je še včeraj izrekel Vinko Stojnšek z ljubljanske policijske uprave, neki drugi vir pa prišepnil, »da naj bi ga že imeli!« Identiteto nekega Zagorjana! Policisti naj bi bili torej že na sledi.