Supančič za umor matere zaprt le tri leta, očeta naj bi (raz)rezal

MARIBOR – Da so krivca za sobotno družinsko tragedijo v Zgornji Kungoti, 33-letnega Roberta Supančiča, prijeli na Dunaju v Avstriji, kot smo poročali že včeraj, so tudi uradno potrdili mariborski kriminalisti. »Ugotovili smo, da je osumljeni pobegnil na območje Republike Avstrije, kjer so ga še isti dan, v večernih urah, avstrijski varnostni organi prijeli,« je včeraj dejal vodja mariborskih kriminalistov Robert Munda in potrdil, da so domnevnega morilca prijeli globoko na ozemlju severnih sosedov in ne v bližini državne meje. Medtem je preiskovalni sodnik za Roberta Supančiča že izdal sklep o priporu in evropski nalog za prijetje in predajo.

Po naših podatkih ostaja v izročitvenem priporu na Dunaju. Robert Munda je včeraj dejal, da naj bi trajalo vsaj deset dni, preden bodo avstrijski varnostni organi prijetega osumljenca izročili slovenskim kolegom. Vse dokler ne bo zaslišan pred slovenskim preiskovalnim sodnikom, tudi ni pričakovati, da bi mariborski policisti razkrili podrobnosti umora. »Ker je osumljeni v priporu v Avstriji, več informacij o nadaljnjih aktivnostih policije ne moremo posredovati,« je sklenil Munda. A hkrati potrdil, da je bil 64-letni Borut Supančič umorjen v zgodnjih urah minule sobote, in to na grozovit način. Sin pokojnega je za morilsko orožje uporabil nož, svojemu očetu pa ni prizanesel, saj naj bi ga dodobra (raz)rezal.

Pobegnil v očetovem avtu

Zakaj je nastal tragični spor med sinom in očetom, je za zdaj zavito v tančico skrivnosti. Izvedeli smo, da sta oba stanovala v hiši v Zgornji Kungoti, a okolici njuna medsebojna razmerja niso bila znana. Borut Supančič je bil upokojenec, ki pa je devet let deloval tudi kot sodnik porotnik na mariborskem delovnem sodišču. Bolj kot očeta naj bi Robert Supančič v zvezde koval svojega strica Darka Supančiča. Šahovskega mojstra naj bi Robert naravnost oboževal, večkrat naj bi strica tudi izzval na dvoboj za šahovnico. Prav stric pa naj bi bil tisti, ki je v sobotnem jutru našel bratovo truplo v Zgornji Konguti, ko je prišel na obisk.

Robert Supančič je po umoru sedel v osebni avtomobil in se odpeljal proti Avstriji. Izvedeli smo, da nissan micra ni bila njegova last, ampak je bil formalni lastnik njegov oče Borut. Pot ga je vodila proti avstrijskemu glavnemu mestu, dokler mu načrtov niso prekrižali avstrijski policisti. Kam je bil pravzaprav namenjen Robert Supančič, ni znano. Tudi Avstrijcem ni povedal, kam je bil v sobotnem popoldnevu namenjen. Ali se je aretaciji upiral, kot pred enajstimi leti po umoru mame, slovenski policisti niso bili obveščeni.

Imeli so ga za ozdravljenega

Izvedeli pa smo podrobnosti o umoru, ki ga je Borut Supančič zagrešil pred enajstimi leti. Dogodka iz aprila 2003 se nekateri prebivalci bloka na Prušnikovi ulici 28 spominjajo še danes. »Bilo je grozovito,« nam je dejala starejša gospa in odkimavala z glavo. Mnogi imajo družinsko tragedijo še vedno pred očmi, kot bi se zgodila včeraj. Umorjena 49-letna Stanislava Supančič je ležala v mlaki krvi na hodniku četrtega nadstropja. Sostanovalci so tudi slišali, kako se je takrat 21-letni Robert upiral aretaciji in so ga obvladali šele strokovni prijemi treh policistov. Za poznavalce razmer je domala nepojmljivo, da se je po tem, ko je umoril mamo in skoraj smrtno poškodoval še sosedo, preoblekel v pižamo in legel v posteljo.

Sojenje za umor in poskus umora je potekalo za zaprtimi vrati. Obsodba je bila znana vnaprej, saj je izvedenec psihiatrične stroke ugotovil, da je bil Robert Supančič v času tragedije neprišteven. Konec leta 2003 je postala sodba, ki je določala varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, pravnomočna. Izvedeli pa smo šokantne podrobnosti iz njegovega »prestajanja kazni« (zdravljenja). Že leto po obsodbi je skupina psihiatrov odločala o tem, da bi ga izpustili na prostost, čeprav bi lahko zdravljenje trajalo deset let. Takrat so menili, da je za izpustitev še prehitro.

Zato pa je komisija, sestavljena iz psihiatrov, prižgala zeleno luč za izpustitev Roberta Supančiča na prostost že leta 2006. Po komaj treh letih zdravljenja, so strokovnjaki menili, da je ponovno sposoben za normalno, socializirano življenje. Izvedeli smo še, da se je zatem še tri leta (do leta 2009) ambulantno zdravil, zatem pa mu ni bilo treba več obiskovati psihiatrov, niti mu naj bi ne bilo treba več jemati tablet. Sosedje v Kungoti, ki so vedeli za zločin izpred enajstih let, pa so bili drugačnega mnenja. Roberta so si zapomnili po njegovi glasbi, ki jo je bila primorana poslušati vsa širša okolica, in po obsedenosti s telovadbo, saj je ure in ure delal sklece.

Še drugič izpuščen?

Primerov, ko se obsojenci na ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja neozdravljeni vračajo v normalno življenje, pa ni malo. Izvedeli smo, da strokovnjaki trenutno odločajo o nadaljnji prihodnosti danes 65-letnega Vlajka Bačića. Možakar je pred petimi leti na dvorišču pred blokom na Teznem, v katerem je živel, zabodel 44-letno Jožico Kelemina in bil obsojen na zdravljenje na psihiatriji. Kot je Bačić kasneje razkril na sodišču, ga je moril ropot, ki so ga Jožica in še dva prisotna povzročali s prelaganjem zabojev za pijačo. Iz teme je pritekel z velikim kuhinjskim nožem v rokah, zabodel nič hudega slutečo žensko in pobegnil. Vrnil se je v stanovanje in skozi okno poslušal dogajanje na dvorišču, kjer so policisti obravnavali umor.

Bil je povratnik. Devetnajst let pred tragedijo z Jožico Kelemina je možakar zabodel svojega soseda Janeza M., ki je stanoval nad njim. Kot so dejali sosedje, naj bi zgornji sosed med nekim opravkom zganjal prevelik hrup, zaradi česar ga je Vlajko Bačić z nožem počakal na hodniku. Ko je sosed po stopnicah nesel perilo iz pralnice, ga je počakal v zasedi in večkrat zabodel. Posledice so bile dolgotrajne, saj je Janez M. ostal hrom na eno roko in nogo. Tudi takrat so ga na sodišču spoznali za neprištevnega in mu odredili psihiatrično zdravljenje. Tam pa je ostal le slabega pol leta, ko so ga z oceno, da ni več nevaren okolici, spustili domov.

Neuradno smo izvedeli, da so se strokovnjaki v primeru Vlajka Bačića vendarle odločili, da možakarja ne spustijo več med ljudi, čeprav je pretekla maksimalna doba petih let, kolikor lahko po novem zakonu najdlje traja obvezno psihiatrično zdravljenje. Po zakonu o duševnem zdravju lahko sprožijo postopek, da se ga še naprej zadrži v psihiatrični ustanovi. Z oddelka za forenziko so obsojenca enostavno premestili na zaprti oddelek med psihiatrične bolnike, kjer nadaljuje zdravljenje.