Študenta žrtvi sevanja v Teš 6

LJUBLJANA – Ena najdražjih investicij v zadnjih letih pri nas, šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, cena gradnje katere je bila tako visoka, da nas bo še veliko let bolela glava, v sebi nosi še več trpkih plati. To sta na svoji koži izkusila Rok Železnik in Miha Beuc, ki sta kot študenta pomagala pri gradnji te megalomanske zgradbe.

Podnevi in ponoči

Pisalo se je leto 2013, ko je gradnja TEŠ 6 v Šoštanju tekla s polno paro. Delalo se je podnevi in ponoči, saj se je bilo treba držati rokov. Pri tem je imel vsak delavec natančno določeno vlogo, tudi Rok in Miha. Oba sta na tamkajšnje gradbišče prišla prek ljubljanskega podjetja Q Techna, ki ima sicer svojo podružnico v Krškem. Bila sta razporejena na delovno mesto, kjer so opravljali radiografske posnetke zvarjenih cevi. S tem so preverjali kakovost zvarov. No, Rok je tam delal že pred Mihom. »Železnika sem poznal že od prej in glede njega nisem imel nobenih pripomb,« se spominja takratni vodja nočne izmene Rok Topolnik. Na gradbišče novega bloka je prišel na začetku junija 2013, potem pa se je ekipi pridružil še Miha. Spominjal se je, kako se je Beuc na začetku bal radioaktivnega sevanja, zaradi česar je delal pri razvijanju in prenašanju filmov. »Potem pa je izrazil željo, da bi vseeno šel na radiografijo,« je nadaljeval Topolnik in dodal, da temu ni nasprotoval, saj je imel za to opravljeno vse potrebno izobraževanje. »Po mojem mnenju je odgovorno opravljal delo.«

Delo je na začetku potekalo brez težav, vse dokler se ni zgodila nočna izmena na 31. november 2013, ko sta skupaj delala Miha in Rok. V novozgrajenem prostoru, ki pa še ni bil povsem zaprt, je zelo pihalo, glede na letni čas je bilo tudi zelo mrzlo. Mlada sodelavca, takrat stara 27 in 25 let, sta morala biti zelo dobro oblečena. Vsak je imel na sebi dozimeter oziroma napravo za merjenje sevanja, saj sta bila vsakič, ko sta uporabila defektoskop, kratkotrajno izpostavljena sevanju. Iz te naprave izhaja kabel, ki se ga na koncu nameri proti zvarjeni cevi, da se jo fotografira. Po tistem kablu iz radiografske naprave (defektoskopa) z radionuklidom selen z aktivnostjo 1,69 TBq (visokoaktivni vir sevanja) potuje obsevalna tabletka. Težava je nastala, ko jo je bilo po zaključku fotografiranja treba vrniti v napravo.

Opozorilnih piskov nista slišala

Defektoskopa namreč ni bilo mogoče zakleniti. »Stal sem sklonjen nad defektoskopom. Uporabljal sem ga od 15 do 20 sekund. Držal sem ga v roki, kar pomeni že približno pol minute. Potem sem šel do Roka, ki je ponovil zgodbo. Njegova operacija je trajala okoli dve ali tri minute,« danes pravi Beuc in dodaja, da je stal zraven sodelavca. Kabel sta tako med drugim poskušala razrahljati in ga stresala, saj se je moral radioaktivni del, kot je še danes prepričan Beuc, tik pred »vstopom« v napravo zaradi vibracij zatakniti. Takrat se fanta sploh nista zavedala, da sta bila, kot trdita v tožbi proti podjetju (vsak zahteva 31.000 evrov odškodnine), izpostavljena sevanju. Pravita celo, da sta, ko sta tistega jutra zapustila gradbišče, Topolniku povedala, da dozimeter kaže nenavadno visoko vrednost sevanja, a kot nadaljujeta, so to pripisali vplivu druge naprave ob vhodu na delovišče.

Topolnik je to na sodišču, kjer je moral nastopiti kot ena od prič, zanikal. Zagotovil je, da če bi mu to povedala, bi takoj ukrepal po predvidenem protokolu. Beuc ga je nato vprašal, zakaj bi dopustil, da bi bil še naprej obsevan, če pa se je tega pred tem najbolj bal. In z druge strani dobil odgovor, da po njegovem mnenju sploh nista bila obsevana, saj so lahko takrat poslušali, kako se jima ne da delati. Tako samo nastaviš dozimeter na višjo vrednost in dobiš prepoved dela. Priča se je vprašala tudi, kako da sta le onadva imela povečano vrednost sevanja, čeprav je z napravo še več dni do prihoda inšpektorjev delalo še precej ljudi. Pri nobenem niso zaznali takšnih odstopanj. Priznal je, da je defektoskop imel težave z zatičem, a to nikakor ni bil problem z vidika varnosti. Radioaktivni izotop je bil namreč še vedno zaprt v napravi. Da bi se ta zataknil pred njo, je ocenil za nemogoče. Prav tako je kot nemogoče ocenil trditve tožnikov, da zaradi hrupa in vetra dozimetra nista slišala. Dejal je, da se tega nosi v višini prsnega koša in da se piski zelo dobro slišijo. Prav tako bi lahko, če bi šlo kaj narobe, to lahko videla na svetlobnem indikatorju na defektoskopu.

Tožnik pa je na koncu dodal, da so hoteli zadevo prikriti, saj bi podjetje tako lahko izgubilo posel.

V podjetju jima ne verjamejo

Marko Giacomelli z Zavoda za varstvo pri delu je pojasnil, da so po inšpekcijskem pregledu ocenili, da sta fanta v dogodku, ki se je razkril šele čez več kot 10 dni, ko so v pregled prejeli dozimetre posameznih delavcev, prejela presežene dovoljene letne količine sevanja. Železnik je dobil večjo kot Beuc. Da se je takrat naprava zatikala, je pri pregledu tudi sam opazil. A med ponovnim testiranjem se je radioaktivni element varno »pospravil noter«. »Kljub indikatorju rumen-rdeč je bil vir zaščiten. Količine so bile malo višje, a ne da bi bil direktno izpostavljen,« je povedal fizik in dodal, da bi moral merilnik sevanja, če bi se izotop res zatakniti pred njim, močno piskati. Kot alarmantno je ocenil dejstvo, da ni nihče opozoril odgovornih, če so težave z defektoskopom odkrili že prej. Tožena stran očitke iz tožbe seveda zavrača, in kot je pred ljubljansko delovno sodnico Goranko Franz Ravbar opozoril pooblaščenec podjetja Adam Molan, se dogodek na tak način, kot ga opisujeta tožnika, sploh ni mogel zgoditi. »Že je predlagan izvedenec radiološke stroke, ki bo povedal, da je nemogoče, da bi Rok Železnik, ki je kot drugi pristopil do defektoskopa, v dveh minutah na razdalji pol metra dobil večjo količino sevanja kot oseba, ki je bila tam prva. Gre za tehnično vprašanje, ki sta ga tožeči stranki zanemarili, in izkazalo se bo, da je njuna zgodba neresnica. Postopek temelji na predvidevanjih in navedbah brez dejanske podlage,« je povedal odvetnik.