Stresel pepel, zgorel je hlev

ZAPOTOK – Visoko nad Igom se še posebno rad sprehodi medved. Tudi v Zapotok je že večkrat prišel. Kjer se nagne svet proti Turjaku in Želimljam, je še zadnja zapotoška hiša. Polovica, vedo povedati domačini, je je bila nekoč od Šteblajevih oziroma Jožkovih, kot se po domače reče, danes v njej živijo Hribarjevi; druga polovica je še zmeraj od Podržajevih. Slednji, ki jih sicer že dolgo niso videli, imajo zraven še zapuščeno gospodarsko poslopje, v katerem so bili pred 60 leti, ko se je poročila in prišla sem gor živet tudi soseda Milena Purkart, živina pa stranišče, gnojišče in na njem lepo razrasla trta.
Oseminsedemdesetletna Purkartova zlepa ne bo pozabila nedeljskega večera. »Vi ne veste, kako je gorelo! Groza!« je vzkliknila. Zagorelo je ravno pri Podržajevih, ko je ogenj v hipu uničil prej omenjen – delno zidan in delno lesen hlev. Domačini so takoj poklicali gasilce. Vsaj 50 prostovoljnih gasilcev z Iga, Golega, Škrilj in Iške vasi se je ob 21.15 zapodilo tja gor, v tolikšnem številu tudi zato, ker je ogenj razsajal in grozil najbližjim Hribarjevim. Dva majhna otroka imajo pri hiši.

Štiri kantice pepela

»Groza!« je naslednje jutro podoživljala Purkartova. Ognja se boji kot hudič križa, razumljivo, saj so imeli leta 1995 pri njih strelo v hiši. »Samo traktor nam je uspelo takrat rešiti, velikega in novega poslopja pač ne. Ogromno ljudi nam je takrat pomagalo,« ne bo nikdar pozabila.

Nekaj minut pred tem so kriminalisti in forenziki obiskali Rikija Krapeža. Delavec v šišenskem Mercatorju je po rodu sicer s Cola, v Zapotoku živi v najemu, z ženo in triletnim sinkom.
Ko je prihajal do pogorišča, je njegov obraz izžareval videz pretepenega borca. »Riki, je kaj narobe?« ga je brž pobarala Milena.
»Ne vem, res ne vem, kaj naj rečem,« je zmajeval z glavo. »Resnično mi ni jasno, kako se je to lahko zgodilo.«
»Okoli devetih naj bi začelo goreti,« ga je, čeprav je dobro vedel, še enkrat opozorila soseda.
»Sosed Hribar mi je rekel, da sta mu njegova otroka malce po peti uri popoldne povedala, da se zadaj za hišo nekaj kadi.«
»Kaj res?«
»Res!«
»Pa kaj je bilo?« je radovednost vse bolj glodala Mileno.
»Veste, doma kurim že več kot mesec dni, a sem pepel odstranil šele včeraj,« je začel pojasnjevati Riki. »Ravno včeraj (v nedeljo, op. p.) ob dveh popoldne sva s sinom stresla štiri polne plastične kantice!«
»Ja, kam sta ga pa stresla?« so se Mileni oči še dodatno razprle.
»Tja kot po navadi,« ji je odvrnil Riki, ki se je, odkar živi v Zapotoku, navadil, da krompirjeve olupke ali pepel zmeraj odvrže pri zapuščenem Podržajevem hlevu.
Tedaj se je Milena prijela za glavo: »Je bil pepel nemara še živ?!«
»Pa saj sem ga imel v garaži ves teden,« ji je naprej razodeval. Če je bilo to res ali ne, bodo odločali pristojni. Če ni odvrgel žerjavice, Rikiju ni treba prav nič skrbeti. »Malce pred 17. uro, ko sva šla s sinkom tam mimo na sprehod, se ni prav nič kadilo!«

Na pol poti se je zjokal

»Kdaj sta že Hribarjeva otroka videla, da se nekaj kadi?« Mileni ni dalo miru.
»Gospodar je zunaj tlakovce polagal …«
»Kdaj so torej videli?« je vprašanje še enkrat ponovila.
»Malce po 17. uri sta mulca menda videla, da se kadi. Toda meni res ne gre v glavo, zakaj gospodar ni šel pogledat, zakaj ni prišel do mene, pa saj ga ne obtožujem …«
»Veš, pepel lahko še dolgo zadrži vročino,« ga je podučila Purkartova.
»Prav o tem mi je že forenzik malo prej govoril.«
»Žerjavica namreč zelo dolgo tli,« je še naprej premišljevala Milena.
»Toda žerjavice, vam povem, ni bilo! Pepel sem imel zagotovo en dan na tleh, preden sem ga odnesel. Nič se ni kadilo in tudi kantice ni stopilo.«
»Ko pepel iz peči poberem, vselej pazim, veš, ognja se hudo bojim,« je ponovila Milena. Tok njenih misli je nenadoma odtaval: »Ko sem videla zublje, sem jokala!«
»Tudi jaz sem, Milena! Danes zjutraj, denimo, ko sem šel v službo, sem se moral na pol poti ustaviti, vse je prišlo očitno za mano. Zjokal sem se in poklical na šiht, da ne pridem,« je Riki do neke mere ganil tudi Mileno. »Veste, kar naprej krivim sebe …«
»Najprej sem pomislila, da Hribarjeva hiša gori, joj,« je vzkliknila in se še enkrat več prijela za glavo.
»Tudi jaz sem se tega ustrašil, takoj sem pritekel!«
»Poklicala sem sina,« se je spominjala Milena, »'hitro pojdi pogledat,' sem mu dejala!« Ko je prišel nazaj, ji je rekel narobe: »Jožkova hiša gori!« Gorelo pa je le korak stran, pri Podržajevih.
»Na srečo so otroci že spali. Lahko bi zgoreli,« se je spet zgrozila.
»Milena, ali je sinoči kaj pihalo?« jo je še vprašal Riki.
»Kaj pa vem, kar bolj notri sem bila,« mu je izdala izkušena gospa. Ter ga še zadnjič podučila: »Vedeti je treba, da je pepel izjemno občutljiva stvar, nikoli ne veš, če je še kaj živega notri.« Kot tudi: »Zagorelo zagotovo ni kar samo od sebe …«
»Še dobro, da se Hribarjevim ni kaj zgodilo,« sta se družno strinjala.