ROŠPOH PRI MARIBORU – Bil je torek, 5. septembra 1995. Aleksander Pirc je pri svojem vikendu v Rošpohu, v kraju, ki mu pravijo Morski jarek, zbijal zabojnik za kompost. Med delom je na kratko poklepetal z bližnjim sosedom, potem pa, kot so ugotovili pozneje, vse popoldne žagal in sestavljal deske. Ko so po odkritju zločina sestavljali dogajanje usodnega dne, so ugotovili, da je nekaj sosedov slišalo pokanje, verjetno streljanje, vendar ni bil nihče pozoren; menili so, da so nekje v bližini streljali lovci.
Pirčev osebni avtomobil škoda, ki ga je naslednji dan tam videl eden od sosedov, ni vzbujal pozornosti, stal je na poti pred počitniško hišo. Ko je minil še en dan, avto pa je bil še vedno na istem mestu, je sosed le stopil bližje in malce presenečen opazil, da so ključi pripravljeni za zagon motorja. Vozilo je bilo odklenjeno, nedaleč stran je ležal Aleksander Pirc. Bil je negiben, vendar na prvi pogled ni bilo videti nič nenavadnega. Končno so ugotovili, da ne kaže znakov življenja, da je mrtev.
Policijski ogled je dal odgovor o vzroku smrti – Aleksander Pirc je bil ustreljen. Zadelo ga je več strelov v telo, na truplu so se že kazala znamenja posmrtnih sprememb, na podlagi tega je sledila ugotovitev, da se je umor zgodil že dan ali dva prej.
V okolici so se razširile govorice, da so usodnega večera, 5. septembra, poleg strelov slišali tudi ženske krike. Nihče ni preverjal, kaj se dogaja, ljudje se pač niso hoteli vpletati, saj so menili, da gre za povsem zasebne zadeve. Poleg tega je bilo znano, da Pirc ni ravno slovel po prijaznosti. Sklepal je sicer veliko poznanstev z različnimi ljudmi, a prej ali slej se je skoraj z vsakomer sprl. Tudi zaradi čisto banalnih zadev, denimo ker se je na njegovem zemljišču sprehajal pes, ki je preglasno lajal.
Neznano vozilo v bližini
Preiskovalci so na kraju umora skrbno zbrali vse podatke. Glede na položaj avtomobila in ključev, pripravljenih za zagon motorja, so ugotovili, da se je Pirc očitno odpravljal domov. Kot po navadi je vozilo pripeljal do izvoza, nato pa izstopil, da zapre vrata ograje. Pri teh opravilih je bil Pirc natančen, slovel je po tem, da je nenehno oprezal okoli sebe in skrbno zaklepal vsa vrata; imel naj bi pravo preganjavico pred morebitnimi nepridipravi. Zakaj so ga spreletavali takšni občutki, bi lahko razložil le on. Nekateri menijo, da je imel slabo vest zaradi mnogo sporov z znanci. In ne le z znanci, tudi v družini, imel je ženo in dva otroka, naj bi bila večja nesoglasja. A družina naj bi bila bolj zaprta vase in navzven tega ni bilo opaziti.
Kakor koli, Pirca je presenetil neznanec (ali morda neznanka?). Dobro merjeni streli so kazali na hladnokrvnost storilca. Domnevajo, da je nekje v bližini čakal na primeren trenutek, nato se je s kraja zločina neopažen umaknil, pozneje pa so govorili, da so sosedje tistega dne in tudi dneve pred umorom v bližini videli sumljivo vozilo. Še več, slišati je celo, da naj ne bi bila skrivnost, kdo je lastnik tega avtomobila. Na policiji tega podatka niso hoteli komentirati, obstaja le namig, da policija vsekakor ima nekaj sledi s kraja dogodka.
Roparski napad izključen
Pri iskanju motiva so izključili roparski napad; Pirc je imel pri sebi ves denar, iz hiše ni nič izginilo. Kriminalisti so se lotili zbiranja obvestil v okolju, kjer je žrtev delala in živela, in sčasoma so dobili nekaj zanimivih podatkov, denimo, o Pirčevi domnevno agresivni naravi. Aleksander Pirc je bil tedaj zaposlen v mariborskem Tamu. V tovarni so se ravno takrat lotili reorganizacije in Pirca naj bi prestavili na drugo delovno mesto. Zaradi tega naj bi bil globoko prizadet, to pa naj bi se kazalo tudi pri njegovem vedenju. V službi so ga pogrešili, o tem so obvestili njegovo ženo, a ta naj se ne bi preveč vznemirila ob novici, da njenega moža pogrešajo. Minil je še dan ali dva, preden je to prijavila policiji. Po preiskavi, ki še ni dala odgovora o storilcu, so nekateri sosedje iz vikendaškega naselja v Rošpohu zaradi strahu celo razmišljali o prodaji hiš, sčasoma pa se je vse umirilo. Najbrž so spoznali, da takrat, septembra 1995, v njihovi okolici ni pohajkoval naključni morilec, temveč nekdo, ki je tja prišel s trdnim namenom, da obračuna prav z Aleksandrom Pircem. Kljub temu se še dandanes spominjajo tega dogodka in pričakujejo, da bo policija objavila, da je primer končno razrešila.
Preiskava še poteka
Mariborski kriminalisti kljub časovni oddaljenosti umora dosjeja niso spravili v predal. O umoru v Rošpohu pred osemnajstimi leti lahko le ponovimo obljubo, da preiskava ne bo končana, dokler primeru ne pridejo do dna. Do zdaj je znano, da je obstajal določen krog morebitnih osumljencev, kar za končanje primera seveda ne pomeni nič. Za tiste, ki poznajo okoliščine dogajanja v zvezi s tragično usodo Aleksandra Pirca, se zdijo najzgovornejši namigi o njem kot konfliktni osebi, ki naj bi zaradi prepirov živela v nenehnem strahu pred morebitnimi maščevalci.
To so med preiskavo odkrili tudi mariborski kriminalisti, saj so našli nekakšen dnevnik z imeni vsaj 20 ljudi, ki naj bi po Pirčevem mnenju ogrožali njegovo življenje. Seznam je sestavil Pirc in ga skrbno dopolnjeval, kar dokazuje, da je bil ves čas obremenjen z občutkom preganjanja. Nekaj let po umoru se je pojavil zapis, da naj morilec ne bi deloval sam, da naj bi imel pomočnico; pri umoru naj bi torej pomagala ženska. Slišati je bilo celo, da policija razpolaga z imenom osumljenca, vendar naj bi bilo dokazovanje njegove vpletenosti izjemno težavno. Na mariborski policijski upravi o tem niso hoteli govoriti, a tega niso niti potrdili niti zanikali, povedali so le, da se preiskava vrti okoli ljudi in krajev, kjer je Pirc živel in delal. To je zelo veliko temno polje, kajti Aleksander Pirc je pogosto menjal službo. Bi torej lahko v Pirčevi konfliktni naravi iskali vzrok in motiv za usoden obračun? Ni izključeno.
To so seveda zgolj ugibanja, vendar policija pri svojem delu do razrešitve primera ne sme in ne more izključiti nobene možnosti. Zato je morda res najbližje odgovoru eden od Pirčevih sosedov, ki je dejal, da bodo storilca odkrili tedaj, ko bo nekoga pošteno zapekla vest.
Pogumni reševalec iz Drave
Ker so Aleksandra Pirca prikazovali kot konfliktno osebnost (umor pa seveda ni primeren način za razreševanje sporov), je treba dodati, da se je v svojem življenju prikazal tudi v mnogo svetlejši luči; januarja pred štirimi desetletji je iz ledene Drave reševal dva otroka, ki sta med drsanjem padla v vodo. Takrat je ob množici radovednežev pri minus 20 stopinjah brez pomislekov skočil v Dravo in rešil utapljajočega se osemletnika, drugemu, staremu deset let, pa ni mogel več pomagati. Njegov pogum so takrat ovekovečili vsi mediji, Aleksander Pirc pa je ob sreči zaradi rešitve otroka hkrati žaloval, ker ni mogel pomagati še drugemu. Tudi tak je bil nekoč Aleksander Pirc. S čim si je pozneje nakopal tolikšno sovraštvo, da so ga umorili, za zdaj ostaja nepojasnjeno.
