Streljal na bivšo in skrivnostno izginil

NOVO MESTO – Devetega maja po peti zjutraj se je Jerica Vaupič z Dob pri Kostanjevici na Krki odpravila od doma v službo. Stekla je že po stopnicah, ko se je pred njo pojavil njen bivši partner Jože Pirh. Pritisnil je na spro- žilec, a je pištola zatajila, je pa streljal, ko se je njej že uspelo umakniti v stanovanje. Krogla je prebila steklo vhodnih vrat in jo za las zgrešila. Po tem dogodku so se za Pirhom izgubile sledi. Novomeška policija je še istega dne objavila poziv, da išče 60-letnika iz Novega mesta zaradi suma storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Dobili so namige, kje je bil viden, policisti, tudi s službenimi psi, gasilci, potapljači, kostanjeviški jamarji, pa lovci, tako slovenski kot hrvaški, so prečesali širše območje Gorjancev in Krko od Otočca do Karlč, naselja nekoliko nižje od Kostanjevice, a brez uspeha.

Odpeljal v neznano
Pirh se je tisti drugi majski torek z Dob, kjer je streljal, odpeljal s starejšim sivim renaultom scenicom z registrskimi oznakami NM E4-284, a niti njega niti avta še niso našli. »Še vedno velja poziv, naj tisti, ki bi opazil iskano osebo ali njegov avtomobil ali pa bi kar koli vedel o njegovem izginotju, to takoj sporoči na številko 113 ali anonimno 080 1200,« je dejala Alenka Drenik s PU Novo mesto in dodala, da pri iskanju sodelujejo s tujimi varnostnimi organi. Pirhova bivša partnerica zdaj živi v negotovosti, prav tako njuni štirje otroci, stari 5, 8, 12 in 14 let. »Le mir bi radi,« je dejala 30-letna Jerica, ki dobiva številne klice, kje vse naj bi bil Jože, slikopleskar po poklicu, ki ima telefon nedosegljiv. Razšla sta se pred slabima dvema letoma, ona se je odločila za ta pogumni korak, za njo je bilo namreč 15 let gorja, nasilja in groženj, začinjenih z alkoholom, in to vpričo otrok. Jože je zadnja dva dni preživel s 30-letnim sinom Jožetom, ki ga je ob rojstvu zaznamovala cerebralna paraliza, shodil je pri osmih letih, do takrat so mu opravili kar 19 operacij, s trdno voljo pa je danes skoraj povsem samostojen. »Dan pred usodnim dogodkom mi je oče rekel, da bo šel naslednjega dne v Kočevje delat, če bo le vreme lepo, in me prosil, naj nastavim budilko. Zjutraj je vstal in šel, še vprašal sem ga, ali se vidiva zvečer, pa je odvrnil pritrdilno. Ob sedmih zjutraj pa so na moja vrata prišli kriminalisti in mi povedali, kaj se je zgodilo,« je pripovedoval Jože, ki ima o očetu same lepe besede: »Je zelo dober človek, priden, podjetnik, ki ga poznajo po vsej državi.« Zadnji dve leti sta bila bolj povezana, prava prijatelja, oče je sinu pomagal, kolikor je le mogel: »Ne podpiram tega, kar je naredil. Bi mu pa rad sporočil, da je moj oče, cenim ga, rad ga imam in pogrešam ga. V teh težkih trenutkih negotovosti mi ob strani stojijo številni prijatelji in sorodniki, sploh sestrična in teta, bi pa še posebej izpostavil tudi podjetnika Janeza Zagorca in osebno asistentko Kati Grabnar. Zdaj sodelujem tudi s kriminalisti, rad bi se zahvalil Matjažu Šternu in Andreju Liscu za pomoč in prijaznost, želim pa si, da bi očeta čim prej našli. In da bi bil živ, to je moja največja želja.«