Streli so ga pokosili v hišnem priporu

LJUBLJANA – Obračun, v katerem so streli iz pištole še vedno neznanega storilca januarja 2000 pokosili 40-letnega Premila Stojanovića, še vedno ostaja med nepojasnjenimi primeri, ki bremenijo ljubljanske kriminaliste. Vprašanje je, ali bo kdaj znano, kdo je Stojanovića, človeka, ki je bil večkrat ovaden zaradi različnih kaznivih dejanj, a malokrat obsojen, obsodil na smrt. Storilec, naročnik ter ozadje tega dejanja ostajajo skrivnost.

Čakajoč na naključje

Odgovor, da preiskava še poteka, nikakor ne more zadovoljiti. Je pa res, da se je policija po streljanju na Brodarjevem trgu zelo intenzivno lotila postopkov in ukrepov, da bi izsledila storilca. V njihovih spisih se je nabralo za debel sveženj zaznamkov z opravljenih poizvedovanj in pogovorov z ljudmi, ki bi bili lahko tako ali drugače povezani z umorom. Takratne napovedi, da bo umor Premila Stojanovića ostal nepojasnjen, se za zdaj uresničujejo, nobenega glasu ni, da bi kateremu osumljencu dihali za ovratnik. Policija molči in ne preostane drugega, kot da verjamemo, da še naprej zbira in preverja vse pridobljene informacije. Obstaja tudi možnost, da bo do odkritja pripeljalo kakšno naključje.

Dotlej bo o storilcu znano le to, kar so objavili takoj po obračunu: storilec, šlo naj bi za mlajšega moškega, visokega med 170 in 180 centimetri, je bil oblečen v temnejša oblačila, na glavi je nosil kapo in ni bil zamaskiran. V roki je seveda držal pištolo. Opis, ki pač ne pove veliko, saj ustreza tudi osumljencem nekaterih podobnih kaznivih dejanj iz preteklosti.

Premil Stojanović naj bi bil domnevno pomemben član ljubljanskega kriminalnega podzemlja. Tako je bilo slišati od ljudi, ki so bili del te scene; večkrat izrečene, a uradno nikoli potrjene besede so se prijele.

Poleg tega se je zločin zgodil v obdobju, ko krvavo obračunavanje na ljubljanskih ulicah ali v lokalih ni bilo ravno redkost. Ko je padel Stojanović, je bila kriminalna scena močno razburkana, prej se je zgodilo nekaj umorov, ki so nakazovali, da se dogaja nekakšno merjenje moči in se poravnavajo računi v podzemlju. Ni bil še pojasnjen umor Dobrivoja Šakanovića - Šakana iz leta 1997, še je bil živ spomin na umor Veselina Jovovića junija 1998 v Latino baru, februarja 1998 so v Alamutu po pomoti, tako so govorili, ustrelili Seifa Mujića, septembra 1999 je pred lokalom Bounty na Fužinah mrtev obležal 36-letni Nermin Arnaut, ki je bil ena glavnih prič na sojenju strelcem iz A-bara marca 1998. Ko so oboroženi neznanci januarja 1999 v Kresnički v Šiški poskušali obračunati z Mišem Vujičićem, novembra istega leta pa je Vujičića v ljubljanskem Bellevueju hudo ranil Vukašin Jovović, brat umorjenega Vesa, se je zdelo, da je mera polna. Vsi vpleteni v omenjene obračune naj bi bili tako ali drugače povezani, jasno je bilo le, da policija živahnemu dogajanju nikakor ni kos.

Pa vendar, policija je že dlje preiskovala delovanje organiziranih kriminalnih združb in številni zaznamki, skriti očem javnosti, dokazujejo, da so notranji organi veliko vedeli o posameznih članih. Tudi Premil Stojanović je imel v policijskih spisih svoje mesto med hierarhijo združbe, ki se je ukvarjala z izsiljevanji, preprodajo mamil, z nasilništvom in izterjavami.

Obdobje obračunov

O morebitni povezavi z omenjenimi obračuni zgovorno govori podatek, da so potem, ko so streli maja 1997 v Štepanjskem naselju pokosili Dobrivoja Šakanovića - Šakana, policiji dobro znanega kriminalca, med množico morebitnih osumljencev uvrstili tudi Premila Stojanovića. Bil je Šakanov prijatelj, v policijskih zaznamkih je bilo zabeleženo, da naj bi sodelovala tudi pri preprodaji mamil, predvsem kokaina. Prepovedana trgovina naj bi potekala tudi v lokalu Bobi bar, katerega lastnik je bil nekoč Stojanović. Policija je brskala v vse smeri in po Šakanovem umoru so se pogovorili tudi s Premilom, vendar je ostalo pri tem, da slednji ni vpleten v krvavo dejanje. Šele pozneje je prišlo na dan, da je glavni osumljenec za Šakanov umor Bojan Makuc, bolj znan kot ropar iz Interspara aprila 1999, poleg tega pa je bil član tako imenovane Kovačeve združbe, ki je ugrabila in umorila dva podjetnika. Makuc, ki je pod težo vseh bremen in obtožb klonil in si v koprskem zaporu aprila 2002 sodil, je s seboj v grob odnesel skrivnost, ki morda nikoli ne bo pojasnjena – kdo je bil njegov pajdaš pri Šakanovem umoru.

Šele z Makučevim priznanjem je bil Premil Stojanović dokončno opran sodelovanja pri Šakanovem umoru. Pa vendar, nekomu je bil očitno napoti in je moral umreti. Ironija je, da je bil Stojanović v času, ko so ga pokosile krogle, v hišnem priporu. Morda bi ga malce strožje nadzorovanje pri izvajanju tega ukrepa rešilo pred smrtjo.

Streli iz teme

Usodnega 19. januarja 2000 se je okoli 18.30 vračal domov na Brodarjev trg. Pred hišo ga je pričakal neznanec, za katerega skoraj gotovo velja, da ga je Premil poznal. Padel je namreč pod streli, ne da bi se vsaj poskušal braniti, njegova pištola je ostala za pasom, po čemer je mogoče sklepati, da srečanje Stojanovića ni presenetilo, presenetili pa so ga streli.

Morilec je po dejanju pobegnil proti Zaloški cesti in se izgubil. Na kraju zločina se je zbrala velika množica pokojnikovih znancev, prijateljev in radovednežev. Policija je dobila le opis storilca, a ta je, kot smo že omenili, dokaj splošen.

Med preiskavo so se kriminalisti pogovorili z ljudmi, ki so jih zasliševali že ob prejšnjih umorih. Zanimiva je bila izjava nekega kriminalista, ki je strokovno ugotovil: »Nekdo čisti namesto policije.« Podobno ugotovitev je bilo slišati tudi takoj po umoru Veselina Jovovića junija 1998.

Ena od možnih sledi je vodila do zgodbe o izsiljevanju, v kateri je Premil Stojanović potegnil krajši konec. V začetku leta 1999 so ga aretirali zaradi izsiljevanja, grobo je namreč obračunal z Robertom K., ker naj bi ta novembra 1997 plačal 50.000 mark in naročil ljudem, da so Stojanovića dobro premikastili. Za poravnavo njunih medsebojnih računov naj bi mu Robert K. plačal 100.000 mark odškodnine. O izsiljevanju je bila obveščena policija, ta je Premilu Stojanoviću stopila na prste in znašel se je na sodišču. Nekaj mesecev pred umorom ga je sodišče kaznovalo z dveletno zaporno kaznijo, na začetek prestajanja pa je čakal v hišnem priporu.