LJUBLJANA – Boštjan Koprivnikar in Simon Trančar, ki sta 15. septembra 2002 na grozovit in krut način umorila 18-letno Nino Dobrič na jasi Pasji britof pri Bregu pri Litiji in bila zato skupaj obsojena na 45 let zapora (Trančar na 15, Koprivnikar pa na 30), sta le nekaj tednov prej storila še en nagnusen zločin. Brez kakršnega koli povoda in iz gole objestnosti sta najprej trpinčila in nato umorila 30-letnega Stojana Kranjca iz Kresnic.
Kot je včeraj odločil petčlanski sodni senat, ki mu je predsedovala ljubljanska okrožna sodnica Jasmina Javornik, jima je krivda v tem primeru v celoti dokazana, zaradi česar je bil Koprivnikar obsojen na 30 let zapora, Trančar pa na 15 let. Glede na njune grehe jima je sodišče izreklo enotni zaporni kazni, in sicer Trančarju 20 let, kar je v tem primeru največ, kar zakon dopušča, in Koprivnikarju 30 let. Da Trančar v tem primeru ni bil strožje kaznovan (tožilstvo je namreč za vsakega posebej predlagalo 30 let), je, kot je razložila Javornikova, razlog v tem, da je imel pri umoru nekoliko manjšo vlogo in da ni bil pobudnik napada na Kranjca.
Slednjega je kot pogrešanega januarja 2007 prijavila njegova mama, ki je povedala, da že več let o njem ni več ne duha ne sluha. Med sojenjem se je izkazalo, da ga je družina nazadnje videla maja 2002. Glede na izpovedi prič, iz katerih izhaja, da je Kranjc izginil pred umorom Dobričeve in da so ga 30. junija 2002 obravnavali zaradi kršenja javnega reda in miru, kar je po besedah sodnice Javornikove tudi zadnji podatek, da je bil živ, je sodišče sledilo ugotovitvam tožilstva, da se je umor zgodil med 30. junijem in 15. septembrom 2002.
Udarci in davljenje
Kaj se je v Litiji dejansko dogajalo, je policistom povedal kar Trančar, ki je leta 2008 zoper Koprivnikarja podal kazensko ovadbo. V njej je tudi priznal dejanje, a ko se je začelo sojenje, je spremenil svoj zagovor in zanikal vpletenost v umor ter dejal, da je zgodba izmišljena in da se je zgodil le pretep, vse drugo pa je bilo le plod policijskih pritiskov. Njihov cilj je bil namreč, kot je zatrdil, le obsodba Koprivnikarja (to so med pričanjem, kot je povedala sodnica, policisti zanikali in dodali, da dokler se pri njih ni zglasil Trančar, za umor Kranjca sploh vedeli niso).
Tožilstvo je imelo v rokavu še enega asa, in sicer pričanje Boštjana Novljana, natakarja v lokalu, kjer se je vse začelo. Spominjal se je, kako sta obtožena Kranjca v litijskem motorističnem klubu Wild Pilots začela pretepati brez povoda in iz gole objestnosti ter ga zmerjala s smrduhom. Nad njim naj bi se najprej znesla s steklenico, nato z barskim stolom in še z brcanjem. Pri tem sta ga celo, kot je povedal Novljan, ozmerjala z besedami: »Preklet smrduh, kaj si sploh prišel!« in »Poglej prasec, klošar, glej, kakšen si. Pojdi ven!«. Kot da še ni bilo dovolj, ga je Koprivnikar z nožem, ki je imel 15 centimerov dolgo žagasto rezilo, pet- ali šestkrat zabodel, sledila so brcanja in tudi davljenje z gumijastim trakom.
Kranjčevo mučenje je do trenutka, ko sta ga skupaj odnesla v Trančarjev avto, trajalo 45 minut. Preden sta ga stlačila v avto, sta ga zavila v odejo in Novljanu naročila, naj počisti večjo količino krvi na tleh lokala. Obtožena sta, kot izhaja iz obtožnice, huje ranjenega Kranjca, ki je imel, preden sta ga spravila v avto, po besedah Novljana »noge popolnoma zvite nazaj«, odpeljala proti Konjšici, kjer je, kot je v preiskavi povedal Trančar, Boštjan vzel nož in ga z razdalje dveh metrov vrgel v predel Kranjčevega srca. Nato sta ga odvrgla v hudourniško globel, se odpravila domov, kjer je Boštjan zažgal svoja oblačila in prekuhal svoj nož. Ker trupla policiji do danes ni uspelo najti, je tožilstvo prepričano, da so ga odplavile hudourniške vode in da je tudi izključena možnost, da bi Kranjc preživel.
Je Kranjc še živ?
S takšnimi zaključki se nista strinjala zagovornika obtoženih, ki sta zaradi pomanjkanja dokazov predlagala oprostilni sodbi. Mitja Pavčič, ki je zagovarjal Trančarja, je izrazil dvom, ali je Kranjc sploh mrtev. Glede na to, da se je sam odločil, da bo živel kot klošar, bi lahko odšel v tujino in zaživel novo življenje. »Če bi bil na njegovem mestu in bi živel vagabundsko življenje, bi bil zadovoljen, da me nekdo šteje za mrtvega. Ta postopek je voda na njegov mlin,« je menil Pavčič. Vprašal se je tudi, kako lahko nekoga obtožimo za umor, če pa niti ugledni sodni izvedenec ne more z gotovostjo trditi, da je bil umorjen. Strinjal se ni niti z ocenjenim časom, v katerem se je zgodil umor, saj je Trančar, ko je zoper Koprivnikarja podal kazensko ovadbo, rekel, da je moral spor nastati kakšno leto pred umorom Dobričeve. Zgodba se ne ujema niti z letnim časom, saj naj bi bil Kranjc oblečen »kot sibirski medved«, čeprav je bilo sredi poletja (sodnica je v obrazložitvi sodbe temu oporekala, saj je imel Kranjc oblečeno majico, pulover iz flisa in anorak, »kar pa niso oblačila polarnega medveda«, poleg tega je šlo tudi za nočni čas). Opozoril je, da je Novljana težko šteti za verodostojno pričo in »da laže, kot pes teče«, saj naj bi pri svojih izpovedovanjih različno opisoval detajle. »Resnico dobiš na depodrobnostih,« je dodal Pavčič.
Koprivnikarjev zagovornik Marko Petek je izpostavil dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je odločilo, da priznanje soobdolženega ne more in ne sme temeljiti na obsodilni sodbi soobtoženega, ki dejanja ni priznal. »Vse, kar je povedal Trančar, se tu zoper Koprivnikarja ne sme uporabiti,« je menil. Opozoril je na dejstvo, da policija nikoli ni našla trupla in da tudi ne obstaja noben materialni dokaz, da je bil Koprivnikar dejansko na kraju zločina. Pred izrekom sodbe se je oglasil tudi Koprivnikar, ki ne more razumeti, zakaj mu tožilstvo očita umor, če pa se nihče ni potrudil, niti s tiralico, poiskati Kranjca. Spomnil je, da je bil Kranjc nekomu dolžan denar in da bi lahko, da mu ga ne bi bilo treba vrniti, tudi zato pobegnil.