MOKRONOG – Minilo je deset let, odkar so pri zidanici na Malem Cirniku našli truplo 41-letnega Stojana Gričarja iz bližnje Hrastovice, a njegova smrt še vedno ni pojasnjena. Umrl je zaradi zadušitve, skrivnostno smrt pa so že pred leti vzeli v obdelavo kriminalisti posebne skupine za preiskovanje nepojasnjenih primerov.
Oče in mati nesrečnega fanta sta vsa leta po sinovi smrti govorila, da upata na skorajšnji razplet tragičnega primera, potem pa se je maja 2010 smrtno ponesrečil še Stojanov 73-letni oče Stane. Od tedaj mati, ki je ostala sama, ne želi drugega kot mir, saj pravi, da je brskanje po ozadju sinove smrti in oživljanje tragičnega dogodka le odpiranje bolečih ran. To je sicer res, vendar tudi drži, da bi morali ustrezni organi vseeno vztrajati pri preiskavi in poskušati pojasniti resnico o Stojanovi smrti.
Bil je posebnež, ki so ga v domačih krajih, v okolici Mokronoga, mnogi dobro poznali. Bil je samski, živel je pri starših, kjer je bilo njegovo zatočišče, kadar se je po pohajkovanjih po okolici, tudi po večdnevnih odsotnostih, redno vračal. Večkrat je brez napovedi odrajžal in se brez cilja klatil po gričih. Pravzaprav se je Stojan kljub enainštiridesetim letom resnično prav po otroško veselil pohvale, potreboval je toplo besedo, da je premagoval prizadetost, ki ga je potiskala v nenehno razmišljanje o sebi; trpel je namreč zaradi manjvrednostnega kompleksa, kar je izviralo iz njegove naglušnosti, ko se je zaradi slušnega aparata nekako izločil iz normalnega okolja. Preveč je tuhtal o nesreči, ki ga je prizadela v rosnem otroštvu in mu spremenila življenje.
Novica o njegovi nasilni smrti je v začetku avgusta 2002 pretresla ves okraj. Kdo bi se lahko tako kruto znesel nad človekom, za katerega pravijo, da ni bil nikoli nasilen, ki je sam pohajkoval po gozdovih in vinorodnih gričih ter sem in tja zaprosil za kozarček pijače. Ko je v nedeljo, 4. avgusta 2002, gobar pri zidanici na Malem Cirniku naletel na truplo, najprej ni kazalo, da se je zgodil umor. Šele obdukcija je pokazala, da je Gričar umrl zaradi zadušitve, najverjetneje je bil zadavljen.
Kadar je odšel od doma, so starši vedeli le, da se klati nekje po okolici. Vedeli so, da edinec pijačo včasih izprosi, včasih pa si je kar sam postregel – če gospodarja po naključju ni bilo doma. Najbrž je bil tudi komu nadležen, toda nasilen nikoli, so pripovedovali po Stojanovi smrti. »Tudi vlamljal ni nikoli,« je bil prepričan oče Stane.
Vsakič se je vrnil domov, se očedil in pomagal pri hišnih opravilih, potem pa ga je znova premagal nemir. O tem, kaj je razmišljal in kaj ga je gnalo v svet narave, ne ve nihče. Njegovi starši menijo, da si je tako lajšal dušo. Skratka, sprejeli so Stojana takšnega, kakršen je bil. Morda je kaj malega o samotarju vedel kakšen domačin ali vikendaš, ki je včasih nenadejano naletel nanj. Pogosto se je ustavljal pri ljudeh v okolici Malega in Velikega Cirnika, Šentruperta, Pijavic. Pobaral je za pijačo, če v bližini ni bilo nikogar, je tudi prespal v zavetju, mimogrede si je, če je bila priložnost, kar sam postregel.
A o kakšnih večjih podvigih, o vlomih ali krajah, tudi policija ni vedela nič. Resda so ga tu in tam malce bolj grobo odslovili, a se zato ni pretepal ali drugače rogovilil.
Potep v smrt
Ko jo je sredi julija 2002 spet mahnil po svojih poteh, ni nikogar skrbelo. Šele po določenem času se je staršem zazdelo sumljivo, ker se tako dolgo ni oglasil. Najprej so povprašali po okolici, ali je kdo videl Stojana, poizvedovali na krajih, kjer se je občasno zadrževal, potem so le prijavili policiji. Šele 4. avgusta je gobar naletel na truplo. Poškodbe na vratu so kazale, da bi lahko bil zadavljen, vsekakor pa je umrl nasilne smrti.
Ugotovitev, da se je zgodil umor, je zahtevala odgovor; kako, kdaj, kdo je to zagrešil. Izkazalo se je, da gre za precej trd oreh, saj je obstajalo več mogočih različic. Je Stojana nekdo zalotil v zidanici in se ga poskušal na grob način znebiti? Se je zgodila nesreča, pretrd prijem? Se ga je lotilo več ljudi ali le eden? Niti to ni jasno, ali je Stojana smrt doletela v zidanici ali pred njo. Niso ugotovili, kaj pomenijo potlačene travne bilke pred hiško. Sledi so pripovedovale, da so Stojana vlekli po travi in truplo odvrgli. Ga je kdo tam pričakal in se iz neznanega razloga spravil na človeka, ki nikomur ni storil nič žalega? Veliko je vprašanj in težko je izluščiti oprijemljiv odgovor ali določiti motiv.
Stane Gričar je po sinovi smrti povedal, da je tudi sam poskušal izvedeti kakšno podrobnost, ki se je morda izmaknila kriminalistom, toda po umoru so ljudje umolknili in se zaprli vase. Razmišljal je tudi, da bi z denarno nagrado poskušal pridobiti nove podatke, o delu policije pa je dejal: »Do nas so precej zadržani, eni bolj, drugi manj, so pa tudi taki, ki jih moram pohvaliti za prijaznost in prizadevnost. Ne preostane nam nič drugega, kot da čakamo. Živimo v žalosti zaradi izgube sina edinca in upamo na skorajšnji razplet.«
Policija primera ni spravila v predal, maja 2008 se je nepojasnjene smrti lotila skupina kriminalistov, ki se ukvarja z nerešenimi primeri. To sta tedaj potrdila mati in oče pokojnega Stojana, ki pa sta si po nekaj letih negotovosti želela le miru. In kot smo že omenili, 11. maja 2010 je družino zadela nova nesreča; Stojanov oče Stane se je v Mokronogu smrtno ponesrečil z avtomobilom. Oče in sin odtlej počivata v skupnem grobu, o morebitnem napredovanju pri preiskavi še vedno skrivnostne Stojanove smrti pa ni nobenih novic.