ZLOČIN

Štajerec ob porniču naročil trojni umor?

Objavljeno 20. julij 2013 09.06 | Posodobljeno 19. julij 2013 20.07 | Piše: Boštjan Celec

Ob umorjenih se je Srb mastil s slanino, Slovenec pa iz naslanjača gledal program za odrasle.

MARIBOR – Na eni od srbskih televizij so pred časom objavili oddajo Dosje Fruškogorska in v njej rekonstruirali enega od najbrutalnejših klasičnih zločinov v tej državi, trojni umor se je zgodil pred davnimi 20 leti, eden od glavnih osumljencev pa še vedno neprocesuiran in svoboden živi v svoji domovini Sloveniji. Gre za 40-letnega Aleksandra Žlendra iz Bistrice ob Dravi, ki je bil po besedah preiskovalnega sodnika beograjskega sodišča Branislava Todića »iniciator trojnega umora, on je ukazal Radovanu Joksiću, da jih mora ubiti, ker mrtva usta ne govorijo«.

Toda Žlender bo za obtožbe na svoj račun kmalu le moral odgovarjati. Slovenija ga kajpak ne bo izročila Srbom, da bi mu sodili sami, je pa bila pripravljena prevzeti kazenski pregon, po končani sodni preiskavi so mariborski tožilci na okrožnem sodišču tudi vložili obtožnico, ki ga bremeni sodelovanja pri trojnem umoru. Obtožni akt je postal pravnomočen 4. julija, na vrsti je sodišče, da razpiše začetek sojenja.

Priznal med branjem časopisa

Čeprav je bilo iz preiskave slišati, da Žlendru niti na misel ne pade, da bi priznal vpletenost v surov zločin, ki se je 9. oktobra 1993 zgodil v enem od stanovanj v beograjski Fruškogorski ulici, je bilo dokazov proti njemu po mnenju beograjskih preiskovalcev več kot dovolj.

V televizijski oddaji je namestnik policijskega načelnika za boj proti krvnim in spolnim deliktom Slobodan Panić sicer dejal, da so kar dolgo tavali v temi in da so do storilcev prišli po naključju. Leta 1995 je namreč Zemunec Joksić (tedaj je bil star 25 let) sedel v eni od beograjskih restavracij, listal časopis, naletel na članek o trojnem umoru, potem pa na ves glas bleknil »saj to sem pa jaz naredil« in potožil, da tam sploh ni bilo toliko denarja, kolikor so mislili, da ga je. Prvi informativni podatek je prispel do policistov in na njegovih rokah so kmalu zažvenketale lisice.

Leta 1993 sta s tedaj 21-letnim Žlendrom, ki je z očetom Jeronimom živel v Sloveniji, izvedela, da je lastnik več podjetij in večjega trgovskega središča, 37-letni Nebojša Salatić, pravi bogataš in da ima v svojem stanovanju bojda kar 200.000 tedanjih nemških mark.

Odločila sta se, da ga presenetita kar pred vrati in ob pomoči škorpijona prisilita, da jima izroči šelesteče bogastvo.

Salatić se je okrog druge ure zjutraj vrnil domov, toda ni bil sam, z njim sta bila še njegovo 23-letno dekle Slavica Kovačević in 17-letni nečak Milan Graoranov. Ko je odklenil vrata, je bil Joksić že za njimi, s pištolo jih je prisilil, da v stanovanju ležejo na tla, v dosjejih izvemo od preiskovalcev. Za njimi je vstopil tudi Žlender, in sodeč po nekaterih izjavah, odšel v dnevno sobo, prižgal televizijo, nastavil kanal s pornografskim filmom ter res zaklical Joksiću: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo.«

Prvi in usodni strel je Salatića zadel v glavo, drugi je pokončal Graoranova, Kovačevićeva pa se mu je poskušala ubraniti, zato je moral zanjo porabiti dva naboja.

Brez sindroma bojevnikov?

Precej je razburilo mariborske tožilske kroge naše februarsko poročanje o tem, da se morda obeta zvodenitev primera Žlender. Do nas so namreč takrat pricurljale informacije, da se utegne ponoviti sindrom balkanskih bojevnikov in da bo iz dokumentacije najverjetneje odletelo toliko nedovoljeno pridobljenih dokazov, da bodo ostali očitki na račun Aleksandra Žlendra iz Bistrice ob Dravi le še prazna ovojnica prej zajetnega spisa. Članek je izšel 18. februarja, toda ravno ta dan so mariborski tožilci izvedeli, »da je preiskovalna sodnica pristojnega okrožnega sodišča v Mariboru zavrnila predlog zagovornice obdolženega za izločitev po njenem mnenju vseh 'nezakonito pridobljenih dokazov', dokazov, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin ter tudi ostalih listin ter izjav,« je sporočil vodja tega tožilstva Drago Šketa

Plen prodali
 v Sloveniji

Sodniku Todiću se je najbolj vtisnilo v spomin, kako natančno se je na zaslišanju vsega skupaj spominjal Joksić: »V detajle. Celo tako podrobnost je znal povedati, da je bila slanina brez kože!« Vsem, ki so poslušali njegovo izpoved, so namreč švigali pokonci lasje, ko je razlagal, da ga je ob treh truplih popadla lakota, zato je odprl hladilnik in si postregel s slanino brez kože in sirom »in sem pojedel. Vzel sem tetrapak soka, pa sem ga malo popil.«

Potem sta se z Žlendrom odpravila na lov za iskanjem zaklada, toda ostala sta dolgih nosov. Dvesto tisočakov mark v stanovanju ni bilo, zato jima ni preostalo drugega, kot da ukradeta nekatere druge stvari. Joksić je s Salatića, denimo, slekel usnjeno jakno in trofejo nosil še takrat, ko so ga aretirali. Iz Salatićevega žepa sta vzela denarnico, v njej je bilo 460 mark, 150 dolarjev in nekaj dinarjev, s trupel pobrala zlatnino, našla in odnesla pa sta še eno usnjeno jakno ter nekaj majic.

Vse skupaj sta po spominjanju policista Panića predala Jeronimu Žlendru, ki je nakradene stvari odnesel v Slovenijo ter jih prodal. Kmalu za njim je domov izpuhtel tudi njegov sin in vse do danes si Srbija zaman prizadeva, da bi ga dobila v roke.

Joksića so najprej obsodili na smrt s streljanjem, pozneje so kazen spremenili v 40 let zapora, Jeronima je doletelo leto dni zapora (ni znano, ali je kazen sploh kdaj odsedel), Aleksandra Žlendra pa sojenje šele čaka in bo, če ga bodo kajpak v Mariboru sploh spoznali za krivega, postal še tretji obsojenec za zločin na Fruškogorski.

Ne le v oddaji, v kateri so opravili rekonstrukcijo trojnega umora, tudi drugi novinarski zapisi iz tistega obdobja ga sicer opisujejo kot osebo, ki je v stanovanju preskakovala trupla, razmetavala, da bi našla denar, in potem sedla v naslanjač ter mirno gledala nočni program. Medtem pa je Joksić torej malical slanino brez kože, na sojenju je rekel, da je bil res zelo lačen, saj ves dan ni nič jedel.

Deli s prijatelji