KRANJ – Zanimanje javnosti za sojenje Sandi Alibabić in Mirzanu Jakupiju, partnerjema, ki sta obtožena za smrt male, še ne triletne Arine Kardašević, ne pojenja. Manj kot mesec dni je še, kar bo minilo natančno leto, ko je morala deklica v hudih mukah zapustiti ta svet, zato se poraja vprašanje, kdaj bo sojenje zaključeno. Oba zagovornika obtoženih po uradni dolžnosti, Darja Roblek in Damijan Pavlin, sta izrazila upanje, da bo obsodba izrečena še pred začetkom mesec dni trajajočih sodnih počitnic, ki nastopijo sredi julija. Glede na tempo sojenja, v teh dnevih se bo dopolnjevalo izvedensko mnenje dr. Antona Laha. Nova obravnava je napovedana 23. junija in tako bo nemara držala napoved zagovornikov, da bo konec poslušanja opisov krutosti, ki jih je morala trpeti mala deklica, za katero nihče od sosedov sploh ni vedel, da obstaja.
Sanda Alibabić in Mirzan Jakupi sta se na Slovenski Javornik, kjer se je tragična zgodba drobne Arine zaključila s smrtjo, preselila tik pred koncem leta 2015. »Deklico Arino sem morda videl dvakrat, smo bili pa sosedi, naše in njihovo stanovanje ločuje le stena,« je razlagal Milan Davić: »Mislil sem, da živita sama s psom, ki sem ga večkrat slišal, ko je bil sam. Drugega nisem slišal nič, nobenih drugih glasov.« Da Arine niso videvali, je potrdil drug sosed Edin Gerzić: »Arine nikoli nisem videl, moja hči jo je videla enkrat. Alibabićevo in Jakupija pa sem videl velikokrat, ko sta sprehajala psa. Videl sem dva fantiča, bila sta sinova od Jakupija, ki sta bila parkrat pri njem, igrala sta se na skupnem dvorišču, Arina pa nikoli, kar je čudno.« Dževad Grvala je povedal, da se Alibabićeva in Jakupi nikoli nista družila s sosedi: »Sploh nismo vedeli, da je z njima živel še en otrok, mislili smo, da so vsi otroci ostali pri Senadu Kardaševiću. Ko je tistega dne lani prihitel zdravnik in iskal dveletnega otroka, ki bi mu moral dati pomoč, me je vprašal, kje je. Čeprav sem najbližji sosed, sploh nisem vedel, kje naj bi bil tak otrok.« Sta Sanda in njen Mirzan za malo Arino imela kar neke vrste hišni pripor? Je sploh nista hotela, kot bi vsak normalen odrasel nudil otroku, peljati ven, na svež zrak, ji privoščiti nekaj sonca, družbe, igrala? Sta jo namerno izolirala in se že prej tiho domenila, da se jo bosta tako ali drugače odkrižala? Še ena soseda Stela Primc je zaokroževala: »Otroka nisem videla nikoli, slišala sem le njunega psa. S sosedo sva se pogovarjali, zdelo se nama je čudno, ker je Alibabićeva vsake dva dneva prala odeje, soseda mi je rekla, da je videla, da so bile še krvave. Ko se je vse že zgodilo, sem šele prek facebooka videla to nesrečno deklico.«
Dva tedna pred dogodkom sta Alibabićevo in Jakupija obiskala Davorin Jarkovič in Darja Lazar, ki sta tistega nedeljskega popoldneva sestavljala dežurno policijsko patruljo na Jesenicah. Na intervencijo jo je usmerila Ibadete Jakupi, bivša soproga obtoženega s klicem na številko 113. Sinova sta mu bila zaupana v varstvo in menda je eden od njiju poklical mater ter povedal, da ju je strah. »Ibadete Jakupi sem poznal, večkrat sem bil na intervenciji pri njej še, ko je bila z Mirzanom, ki se mi je vsakič prej zdel miren in rad je sodeloval. Tistega dne sva prišla na Slovenski Javornik in oba našla na dvorišču. Sanda naju je povabila v stanovanje in v njem sem v kuhinji z Jakupijem opravil razgovor. Njegova sinova sta mimo vrat gledala iz sobe, da bi imela Alibabićeva pri sebi hčerko, nisem vedel, niti videl, saj v sobo nisem šel naprej, pa tudi kakšnih drugih vrat nisem opazil. Izvedel sem, da sta otroka klicala mami, ker jima je bilo dolgčas. Moj splošni vtis: ni bilo urejeno, vse je izgledalo bolj revno, kot da so socialni problem.« Njegova partnerica v patrulji je dodajala: »Dobila sem občutek, da hoče Alibabićeva otroka utišati. Govorili smo tudi o psu, dejala sva, naj nama ga pokažeta, pa sta rekla, da ni civiliziran. Vprašala sem Alibabićevo, glede na to, da gre za pasmo ameriškega staforda, če ni nemara nevarno imeti tako žival v stanovanju, pa je rekla, da je to pes, ki brani ožjo družino. Nisem opazila drugih prostorov, le sobo iz katere sta kukala Jakupijeva sinova. Danes mi je žal, ker nisva videla še drugih vrat, ki so bile v tej sobi in so vodile še v eno sobo. Nisva opazila, da bi bil v stanovanju lahko še en otrok.« Jakupi, ki se je na sodišču pojavil z novo pričesko, je ves čas v rokah stikal kuverto, precej odebeljeno in hkrati vsake toliko pogledoval proti Alibabićevi. Očitno je iskal očesni stik z njo, ona pa je uporno gledala ali v parket pod seboj ali pa mimo sodnice v leseno steno. Nekaj mimike, nekaj odkimavanja je pokazala le ob prebranih besedah Senke Sadiković, Arinine tete, in Amine Zulić, ki je nekaj časa pazila na malo deklico. Slednja je dejala, da je v januarju 2016 pazila na deklico, potem pa ji je hudo zbolel oče in zato je opustila varstvo: »Potem, kadar sva se srečali s Sando, se je ta le obrnila stran. Tudi plačala mi ni nič.« Sadikovićeva, sestra Senada Kardaševića, je med drugim povedala, da je oba obtožena pred dogodkom srečala sredi Jesenic, in ko ju je povprašala, kje imata Arino, ji je Alibabićeva dejala: »Spi doma.« Sadikovićeva jo je vprašala, kako to, da sredi popoldneva deklica sama spi doma, pa ji je Sanda odvrnila: »Zdaj je drug sistem, kot je bil, ko sem bila še s tvojim bratom. Otrok ne bom več vlačila okoli, ker je to neumno.« Arina, ki ni imela niti tri leta, je bila dneve in dneve zaklenjena sama doma, skupaj z ameriškim stafordom, psom, ki je lajal iz kopalnice, Mirzan in Sanda pa sta bila ali v službi ali pa sta pohajala okoli. In nihče v pol leta tega ni opazil, videl, zaslutil …
