KRŠKO – »Še pred tremi leti sem nabiral kolesarske kilometre v tisočih, zdaj pa sem postal razvalina življenja. Za mano so štiri operacije, tri me še čakajo, da ne omenjam mesecev, preležanih v bolnišnici, in bolečin, ki so bile in bodo ostale vse življenje,« zagrenjeno pripoveduje Srečko Škorc iz Dobove, s solzami v očeh mu prikima partnerica. Njegovo življenje se je obrnilo na glavo zato, ker je bil v nepravem času na nepravem kraju. Četrtega januarja ob 15.30 pred dvema letoma, ko so se nekateri še veselili novega leta, je 58-letni Škorc kolesaril iz Brežic proti Dobovi. V naselju Trnje pri Brežicah je na njegov pas nenadoma zaneslo punta, ki ga je iz Dobove proti Brežicam vozil takrat 37-letni, v Bojsnem poročeni Novosadčan Saša Đarmati. Zbil je kolesarja, ta je padel na pokrov motorja in nato obležal na cestišču s številnimi zlomi in poškodbami. »Ničesar se ne spominjam, ne vem, kdaj je prišel rešilec, ne spominjam se, da so me slikali. Vem, da so mi dali pihati, in spominjam se, da sem se zbudil takrat, ko so mi šivali ličnico,« dogodke po nesreči opisuje Škorc. A raztrgana ličnica je bila le manj pomembna med poškodbami, ki jih je dobil v nesreči, ki jo je pod vplivom alkohola – v litru izdihanega zraka ga je bilo 0, 71 miligrama – povzročil Đarmati.
»Če ne bi bil v taki dobri psihofizični kondiciji, ne bi preživel,« poudari Škorc. In našteje še nekaj poškodb: »Zlomljene sem imel štiri hrbtna in tri vratna vretenca, obe koleni, golenico, stegnenico, medenico, polomljena vsa rebra, razen prvega, zlomljeno desno roko in nos ter raztrgano ličnico.«
Dva meseca je ležal v kliničnem centru, šest tednov je bil na okrevanju v Soči, da so ga za silo postavili na noge, pozneje je zaradi vsadkov v hrbtenici dobil infekcijo in poletje preležal v brežiški bolnišnici. Štiri operacije so za njim, tri ga še čakajo. Po odstranjenih vijakih in opori hrbtenice, zaradi česar je bil znova v bolnišnici, zdaj hrbtenica ne funkcionira. Zaradi zloma hrbtenice ima okvarjen desni kolk in čaka na kolčno protezo. Ima težave z ramenom, zaradi raztrgane mišice je neuporabna roka. »Niti senca tega nisem, kar sem bil,« strne na koncu Srečko.
Med okrevanjem Đarmati ni našel časa in volje, da bi poškodovanega kolesarja obiskal, se mu opravičil ali mu poskušal biti v kakršno koli oporo ali pomoč. »Saj ne, da nisem imel srca, ampak ko sem ga hotel obiskati v kliničnem centru, takrat zaradi gripe ni bilo obiskov, ko pa je prišel domov, mi je bilo nerodno, saj sem se bal, da me bodo obsojali,« pravi Đarmati.
Osem mesecev je preveč
Tožilka Barbara Jenkole Žigante je za obtoženega, če krivdo prizna, predlagala osem mesecev zapora. To se je Novosadčanu zdelo očitno preveč, saj je bil zaradi omenjene nesreče že kaznovan z globo 1200 evrov, ki jo je, ker je brez premoženja in brez zaposlitve, odslužil z družbenokoristnim delom v Posavskem muzeju Brežice. Tako je oddelal tudi stroške prevoza avtomobila, ki so mu ga odvzeli, zaradi izrečenih 18 kazenskih točk pa so mu odvzeli tudi vozniško dovoljenje.
Toda višina kazni, ki jo je predlagala tožilka in ji sledila sodnica Cvetka Ogorevc Sotelšek, je obtoženega zmotila iz drugega razloga. Kot je poudaril, ima stalno prebivališče v Sloveniji, v Bojsnem, v Sloveniji ima dovoljenje za bivanje kot družinski član slovenskega državljana, saj se je s Slovenko poročil pred tremi leti. Kot poznavalec zakonodaje je pojasnil, da če je kot družinski član brezposeln in je obsojen na več kot šest mesecev zapora, ga čaka izgon iz države.
»Zdaj ste me vzeli v precep, saj bo to odločilno vplivalo na moje življenje v Sloveniji,« je predlagana kazen zmedla predrznega voznika. Sodišče je poskušal nagovoriti, naj mu da pogojno kazen ali pa vsaj samo šest mesecev, da bi se izognil zapletom, predvsem pa, da bi se izognil izgonu iz države. Kdo ve, zakaj se tako boji nazaj v Novi Sad, kjer je pustil tri otroke in kjer je bil, kot razberemo s podatkov na svetovnem spletu, pred petimi leti med 50 direktorji, ki so se ukvarjali s pranjem denarja in utajo davkov, ter si je protipravno prilastili dva milijona evrov. Torej si je tam naredil slabo reklamo.
»Ne potrebujem take reklame v Sloveniji in sem proti slikanju, poleg tega me pa nihče ni obvestil, da bo tu novinarka,« se je v sodni dvorani jezil Đarmati, ki se, sicer nezaposlen, ukvarja s šolanjem službenih psov. »Treniram vojaške in policijske pse, trenutno izobražujem psa za ameriško policijo za odkrivanje mamil,« je povedal Đarmati, ki se je sprva upiral, da bi sodbo, v kateri so mu izrekli osem mesecev zapora, razglasili ravno na njegov rojstni dan. Nato se je vdal. »Mogoče pa to pomeni nov začetek,« je dodal. Ko bi le lahko tako zase rekel tudi poškodovani kolesar, ki mu je voznik uničil življenje.
