Srb v trojni umor vpletel Slovenca

MARIBOR – Od trojnega umora v Fruškogorski ulici sredi Beograda je minilo že slabih 22 let, a zgodba za danes 43-letnega Aleksandra Žlendra postaja vse bolj morasta. Včeraj se je iz oči v oči (četudi samo po videokonferenci) srečal s svojim nekdanjim prijateljem Radovanom Joksićem, ki v Srbiji prestaja 40-letno zaporno kazen. 
»Bil sem kot kakšna marioneta. Moja nagrada za vse skupaj je to, da sem obsojen na dosmrtno kazen,« je dogodke usodnega dne sredi Beograda opisoval Joksić. Zares ga je srbsko sodišče obsodilo na smrt, a ker so kmalu po njegovi obsodbi prenehali izvrševati smrtno kazen s streljanjem, so mu kazen spremenili v 40 let ječe.

Nedavno pričanje možakarja, ki je v Srbiji priznal, da je ustrelil 37-letnega podjetnika Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno dekle Slavico Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova, se je začelo z zapletom. Srbske oblasti so sporočile, da se videokonferenca ne more začeti pred 11. uro dopoldne, zato je začetek obravnave prestavilo za dve uri. »Klienta sem včeraj prek SMS-sporočila obvestil o prestavitvi, kar je vzel na znanje, saj mi je celo odgovoril,« je razlagal odvetnik Aleksander Tušek, ko je uvidel, da se njegov klient ni pojavil na obravnavi. Tako varnostniki na vhodu v sodišče kot tudi zapisnikarka so potrdili, da je bil Žlender že zgodaj zjutraj na sodišču in prišel celo večkrat povprašat o preložitvi. Ko je že kazalo, da bosta zaslišanje in soočenje nekdanjih prijateljev padli v vodo, se je Aleksander Žlender vendarle pojavil.

Kot v Chicagu

Kot bi padel z Lune, je sodnico Tanjo Rot prepričeval, da ima nove pomembne dokumente in da potrebuje pet minut za posvetovanje s svojim odvetnikom. Po odklonitvi prekinitve pa hudomušno pripomnil: »Ko je tožilec prosil, da mora na stranišče, pa niste nasprotovali.« A s tem godrnjanja še ni bilo konec, zapletlo se je že pri identiteti možakarja, ki je v beograjski sodni dvorani stal obkoljen s tremi pravosodnimi policisti. »Kako naj vemo, da je oseba res ta, za katero se izdaja,« je vprašal Žlender, a ga je sodnica podučila: »A ga ne poznate.« Zatem je Aleksander Žlender, ki že dolga leta živi v Bistrici ob Dravi, pojasnil, da je slika tako slaba, da osebe na velikem televizijskem zaslonu ne prepozna.

Toda sprenevedanje o tem, ali se moška poznata ali ne, ni trajalo dolgo. Ko je Aleksander Žlender stopil v objektiv kamere, je Radovan Joksić z nekoliko navdušujočim glasom dejal: »Ja, to je ta oseba. Le malo zredil se je v vseh teh letih.« Zatem pa nadaljeval pojasnjevanje, da je Saša (kot ga je vseskozi imenoval) spoznal na rojstnodnevni zabavi njegovega prijatelja konec 80. let prejšnjega stoletja. Vse do 1993. se nista družila, zatem pa sta skupaj zaradi hiperinflacije in splošne kaosne situacije tihotapila bencin iz Madžarske. »Vi v Sloveniji ne veste, kakšno brezvladje je vladalo takrat. To je bilo kot v Chicagu pred leti. Nositi orožje v žepu je bilo tako normalno kot nositi v žepu denarnico,« je pojasnjeval Joksić.

Streli kot ukaz

Zatem je dodatno obremenil svojega prijatelja: »Saša Žlender mi je dejal, da možakar, ki je lastnik trgovskega centra, nekomu dolguje 250.000 tedanjih nemških mark. Za ime nisem vedel, da gre za Nebojšo Salatića, sem izvedel šele iz časopisja po umorih. Midva naj bi le izsilila, da se upniku, čigar identitete pa ne poznam, vrne denar. Od tega naj bi dobila provizijo,« je zgodbo pripovedoval Radovan Joksić. A ker je šlo za povsem novo zgodbo, v prejšnjih ni bilo govora o izsiljevanju, je to dvignilo tlak okrožnemu državnemu tožilcu Darku Simoniču, ki je nejeverno pripomnil: »Kako pa bi izsiljevali denar od mrtvega človeka? Niti vprašali ga niste, kje je denar.«

Zatem je po veliki sodni dvorani odmevala grozljiva zgodba. Žlender in Joksić sta oborožena s škorpijonom in pištolo crvena zastava 7,65 mm čakala, da se je nadvse uspešni podjetnik vrnil domov. Da bo imel spremstvo, nista pričakovala. Ko je Salatić skupaj z dekletom in nečakom vstopal v stanovanje, sta jih napadla in jim zaukazala, naj ležejo na tla. »Saša je šel v spalnico, medtem ko je trojica ležala na tleh v dnevni sobi, jaz pa sem sedel na usnjen kavč. Nekaj je močno počilo v spalnici, zatem pa sem slišal Žlendrov glas: 'Streljaj, kaj čakaš. Samo mrtva usta ne govorijo.' Izvršil sem ukaz kot vojak. Vajen sem bil izvrševati ukaze, saj sem se malo pred tem vrnil z bojišča,« je povsem mirno dogodke tragične noči opisoval Radovan Joksić.

Dezerter

Zatem je na sceno stopil Aleksander Žlender. Tudi on je želel zastaviti vprašanja možakarju, ki ga ni videl že 22 let. A se je zapletel. Pred slovenskim sodiščem se je zagovarjal, da v kritičnem času sploh ni bil v Beogradu, ampak je kot vojaški dezerter prebegnil v Slovenijo. Ko je spraševal Joksića, je venomer govoril v prvi osebi: »Kdaj smo šli na Madžarsko? A smo imeli s seboj kaj hrane?«

Majhne podrobnosti, ki pa veliko pripomorejo k skupni sliki, da je Aleksander Žlender morda vendarle imel kaj opraviti z beograjskim zločinom, čeprav to pred slovenskimi organi ostro zanika.

Po zločinu naj bi še Aleksander Žlender vpletenim, poleg Radovana Joksića sta posredno sodelovala še takrat 21-letni Nebojša Titelac in leto dni mlajši Aleksander Stanković, ki pa sta čakala v parkiranem kombiju, grozil s smrtjo. »Dejal nam je, da bo vse pobil in tudi člane naših družin, če bo kdo tudi izustil samo eno črko o tem zločinu. A zatem je svojemu očetu pripovedoval o dogodkih v Fruškogorski ulici.«

Slabih 20 let se je Žlender, ki je v Slovenijo pobegnil z avtobusom kmalu po zločinu, skrival pred roko pravice. Leta 2011 so Srbi zahtevali njegovo izročitev, a so iz Slovenije kmalu dobili povratno informacijo, da jim Aleksandra Žlendra ne bomo izročili, saj je pač slovenski državljan. Na sojenju, na katerem je obtožen za trojni umor, se brani s prostosti.