LJUBLJANA – V imenu otrok umorjene Ljubice Ulčar, tedaj 12-letnega Matica in 14-letnega Marka, ter njenega moža Mirka so pri odvetniški družbi Čeferin sredi leta 2006 vložili tožbo proti državi, v kateri so zahtevali 125.000 evrov odškodnine ter mesečno rento za otroka. Sojenje na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča se je nato sprevrglo v pravo maratonsko farso in se tudi v ponovljenem pravdanju končalo s sramotno sodbo.
Družini Ulčar za smrt žene 5000 evrov, matere pa 6500
Ulčarjevi so včeraj namreč izvedeli, da jim je sodnica Sergeja Jeras – očitno pod vplivom marčnega pričanja sodnega izvedenca psihiatrične stroke Dragana Terziča – prisodila več kot piškavo odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ob popolnoma nepotrebni izgubi žene in matere: Mirku 5000 evrov, Maticu in Marku pa po 6500 evrov. Kakšno je bilo Terzičevo mnenje, sicer ni znano, saj je bila javnost med njegovim zaslišanjem napotena iz sodne dvorane, očitno pa je bilo za Ulčarjeve neugodno, saj nam je njihova pooblaščenka Lana Oreškovič potrdila, da so od sodnice zahtevali postavitev novega izvedenca, a jim ni ugodila. Zaradi sodbe, ki je po njenem popolnoma presenetljiva in nepravilna, je odvetnica že napovedala pritožbo na višjo sodno instanco: »Prisojena odškodnina namreč odločno odstopa od sodne prakse v pravdah zaradi izgube bližnjega. Gre za absolutni minimum, je na spodnji meji ali celo pod njo.«
Sicer pa od včeraj znana mizerna odškodnina ni prva sporna stvar v tej zadevi, v kateri so predstavniki države najprej priznali odgovornost za smrt Ulčarjeve, na sodišču pa se temu upirali. Kmalu po tragediji, razvpiti morilec Silvo Plut je Ulčarjevo umoril 24. februarja 2006, sta se s pepelom posula tedanji notranji minister Dragutin Mate in generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Pluta so ravno v času pred umorom Ulčarjeve, ko se je lahko svobodno sprehajal po Sloveniji, iskali Srbi zaradi okrutnega umora Jasmine Djošić iz Aleksinca, Zaman so bila srbska opozorila, da se tak zločinec, kot je Plut, ne bo znal ustaviti in bo ubijal naprej, Djošićeva pa tudi ni bila njegova prva žrtev. Že leta 1990 se je brutalno in usodno znesel nad Marjanco Matjašič z Božakovega.
Ker so se naši organi požvižgali na vsa opozorila, je Plut lahko udaril še tretjič
Mate je nato priznal, da glede na informacije iz Srbije sodelovanje med policijo in tožilstvom ni bilo ustrezno in da tudi policija ni storila vsega, kar bi lahko, Brezigarjeva pa je dejala, da so bile res storjene napake, postopki policije vodeni pomanjkljivo, tožilci pa so bili premalo kritični. Priznanji visokih predstavnikov države, da Ljubica ne bi smela umreti, če bi policija in tožilstvo svoje delo opravljala tako, kot bi morala, pa Ulčarjevim ni niti najmanj pomagalo, v prvem pravdanju so za čuda celo pogoreli. Leta 2009 je namreč okrožno sodišče razsodilo, da policija in tožilstvo nista imela podlage, da bi za Pluta pred morilskim pohodom na Jančah predlagala pripor in mu tako preprečila umor Ulčarjeve, zato je državo opralo odgovornosti za njeno smrt.
Sredi leta 2010 je okrožno sodbo na glavo obrnilo ljubljansko višje sodišče
Policija je imela v obdobju pred umorom Ljubice na razpolago dovolj dokazov za vložitev kazenske ovadbe in dovolj dokazov, da bi za Pluta predlagali uvedbo pripora, policija je namreč tedaj že razpolagala z dokazom, da se DNK-sledi s kraja umora v Aleksincu, kjer je bila umorjena noseča Djošićeva, ujemajo s Plutovimi prstnimi odtisi. V zaprosilu Interpola Beograd z dne 1. aprila 2005 so bili opisani dejansko stanje, način storitve kaznivega dejanja, poškodbe žrtve, odvzeti predmeti, najdene sledi in kvalifikacija kaznivega dejanja, do 2. februarja pa so naši pravosodni organi razpolagali tudi z obtožnico zoper Pluta v Srbiji. Ker torej državni organi, predvsem policija, niso ravnali s skrbnostjo in v okviru zakonskih pooblastil, je njihovo delovanje nepravilno in neučinkovito, je povzetek sodbe višjih sodnikov s sklepom: »Odgovorna je država!«
Višja instanca pa se ni opredelila do višine odškodnine in rente, zato so primer v tem delu poslali prvostopenjskemu hramu pravice v vnovično odločanje, tam pa so torej zdaj odločili, da je smrt žene po krivdi države vredna pet tisočakov, smrt matere pa le malce več.
