Sošolko zalezoval 28 let, zdaj ga je ustavilo sodišče

LJUBLJANA – Koliko stane, če želite, denimo, nekomu za rojstni dan voščiti na dobri stari način, z voščilnico, ki jo bo na dom prinesel poštar? Na Pošti Slovenije so nam prijazno odgovorili, da le okrog enega evra. No, ja, kakor za koga. Za 51-letnega K. K. iz Ljubljane bo to kar tisočkrat dražje, toda le v primeru, da pismo nameni 53-letni someščanki M. C. Tako je odločilo slovensko sodstvo, tudi vrhovno sodišče je namreč potrdilo sodbo obeh prvostopenjskih, ki sta razsodili, da mora K. K. plačati 6000 evrov odškodnine M. C. zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic, jo prenehati vznemirjati s pošiljanjem pisem, ne sme ji telefonariti, se pojavljati v njeni bližini ali je kakor koli drugače nadlegovati. Pozabiti torej mora, da M. C. sploh obstaja, za vsak prekršek pa bo kaznovan z natanko 1000 evri denarne kazni.

Zvonil ure in ure

Zgodba je tako bizarna, da je komaj resnična. Pa je. Sodeč po sodnih dokumentih, se je kalvarija nesrečne ženske začela še v Titovih časih, torej sta bila oba rosno mlada, ko je mladega ljubljanskega gimnazijca zadela Amorjeva puščica in se je goreče zaljubil v svojo sošolko. Nekega dne je le zbral pogum in ji izpovedal ljubezen, a je že na prvem zmenku zlomila to puščico, mu dala košarico ter mu jasno sporočila, da je niti najmanj ne zanima. Poraza pa ni znal prenesti po moško, več kot četrt stoletja se je še trudil okrog nje, potem pa ji je le presedlo in je proti njemu vložila tožbo.

Ni nam znano, zakaj je z iskanjem pomoči sploh čakala tako dolgo, če pa je bilo njeno življenje dolgih 28 let pravi pekel, tako je vsaj bilo, sodeč po tem, kaj je opisovala na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča. Čeprav mu je torej že v izhodišču jasno in glasno rekla, da ni njen tip, in mu bojda ni niti za hip dajala lažnega upanja, jo je hotel na vsak način prepričati o nasprotnem.

Že v gimnazijskih časih je nenehno kolesaril po njeni ulici, po več ur je znal stati pred njenim stanovanjskim blokom in buljiti v okno njene sobe. Na okenski polici ji je puščal ljubezenska sporočila, pošiljal ji je pisma po pošti, vrtel njeno telefonsko številko. Če je ugotovil, da je doma sama, se je lotil zvonca pred stanovanjem in ga pritiskal po več ur. Ko je bila zunaj, ga je nenehno videvala za seboj, torej jo je tudi ves čas zasledoval.

Srednješolsko šolanje sta zaključila, upala je, da bo imela pred njim končno mir, pa se je vse skupaj le še stopnjevalo. Ni več nadlegoval samo nje, tudi članov njene družine se je lotil. Njenemu očetu je, denimo, rekel: »Če ne bo z mano, bova šla oba.«

Kamor koli je šla, on je bil tam. Proti njeni volji je bil ob njej na prireditvah, čakal jo je pred službo, trgovino, zasledoval jo je celo, ko je šla na pokopališče ali v počitniško hišico, kamor se je po očetovem nasvetu umaknila po tem, ko jo je enkrat prestregel pred domačim blokom in jo udaril. Prav iz časov, ko je bila prisiljena živeti v tej hišici sredi hoste, se ji je najbolj vtisnil v spomin dogodek, »da je celo razstavil lovsko prežo, da je prišel do lestve, in poskušal splezati v sobo. Sicer pa je vse noči razglašeno trobental po gozdu in motil mir.«

Več razglednic na dan

Saj ne, je govorila M. C., da bi ga popolnoma ignorirala. Večkrat se je sestala z njim, da bi se pogovorila, mu dopovedala, da v njenem srcu zanj ni prostora, a ji je odvračal, da ga le hoče narediti ljubosumnega.

Leta 2005 ga je le ovadila zaradi ogrožanja varnosti in nehal jo je nadlegovati, toda le za toliko časa, da so tožilci njeno ovadbo premleli in jo za čuda ovrgli kot neutemeljeno. Ni ji preostalo drugega, kot da ga civilno toži zaradi kratenja pravice do zasebnosti ter mirnega osebnega in družinskega življenja.

Leta so ju približala abrahamu in v tej tožbi je potekalo sojenje na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, na katerem je obupovala, da pred njim še vedno nima miru. »Piše mi pisma in razglednice, včasih jih dobim tudi po več na dan. V njih zahteva srečanje z menoj, opisuje, kje vse me je videl, s kom sem bila. Žali me s prostitutko. Piše, da sicer ni nevaren, a nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi pri blaznežu.«

Pred leti se je ravno zaradi njega odselila od doma, za nov naslov bivanja in njeno telefonsko številko so vedeli le njeni najbližji, toda ni potreboval prav veliko časa, da jo je znova našel in kmalu jo je v nabiralniku čakalo njegovo novo pismo.

Kljub ovrženi kazenski ovadbi so sodniki razsodili, da to, kar je skoraj tri desetletja počel z njo, res ni nujno kaznivo dejanje, odškodninsko odgovoren pa je že zaradi tega, ker je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.

»Potem je bil tudi France moten!«

Z očitki na svoj račun se K. K. kajpak ni strinjal. Tožbi je ugovarjal, čeprav je v isti sapi priznal, da je že več kot polovico svojega življenja zaljubljen v sošolko iz gimnazije, da pa gre menda res za nesrečno oziroma neuslišano ljubezen. Vendar pa, je govoril, nikoli je ni klical po telefonu ali zalezoval, le nekajkrat sta se po naključju srečala v BTC, v pismih pa je ni nikdar žalil, ji grozil ali je izsiljeval. Pogojno se je celo strinjal, da so bila ta pisma morda res za kanček otročja in nezrela. Le pogovoriti se je bojda hotel z njo in ji pojasniti, v kakšni hudi stiski je zaradi njenega nevračanja ljubezni. Pričakoval je pojasnilo in odgovor na vprašanje, ki ga preganja vsa ta leta: S čim jo je tako prizadel, da ga tako neumorno zavrača?

Če pa je pisanje pisem ljubljeni osebi dejanje iztirjenca in nezrele osebnosti, je protestiral, potem je bil iztirjenec tudi poet vseh poetov France Prešeren, zanj je bilo po njegovem vedenju znano, da je pisal številna ali celo nešteta ljubezenska pisma svoji neuslišani ljubezni Primičevi Juliji, »pa ga zaradi tega ni še nihče obsojal, da je s tem posegel v njeno zasebnost oziroma da je bil celo duševno neuravnotežen«.

Okrožno, višje in vrhovno sodišče so torej povedala svoje. Ker K. K. ni Prešeren, mora plačati kazen in se izogibati svoji Juliji. Pa bo zdržal? Ali pa ji bo ob rojstnem dnevu voščil za en evro, kar ga bo v resnici stalo tisočaka?