Sošolcu prerezal vrat, sebi ga ni več zmogel

LJUBLJANA – Kakšna sankcija bi doletela 18-letnega Jana Jagodiča iz Spodnje Ponkvice na Celjskem, če bi mu sodili po členu kazenskega zakonika, po katerem ga je ovadila policija? Najverjetneje precej mila, čeprav zakonodaja tudi za tistega, ki nekoga nagovarja k samomoru ali mu pomaga pri tem dejanju, predvideva izrek kazni do pet let zapora. Ker pa je njegov vrstnik David Jevšnik iz Kozjega menda celo sam prosil za nož na svojem vratu, bi obramba za Jagodiča zagotovo našla kopico olajševalnih okoliščin, s katerimi bi poskušala čim bolj omiliti težo njegovega početja.

Drugi del drame: Najti Jana!

Toda organi pregona so se po sodni preiskavi odločili drugače; čeprav je bil vse od 11. decembra, ko se je na ljubljanski železniški postaji odvijala prava drama, res govor o pomoči pri samomoru, so vložili obtožbo, ki Jagodiča bremeni veliko hujšega kaznivega dejanja, in sicer poskusa uboja, za katerega je zagroženih najmanj pet in največ 15 let zapora, nam je sporočila vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva Tamara Gregorčič.

Pred skoraj natanko mesecem so na mestnem okrožnem sodišču prejeli njihovo obtožbo in za torek, 15. aprila, razpisali predobravnavni narok. O tem, ali priznava tožilske očitke na svoj račun, se bo Jagodič izjasnil pred kazensko sodnico Katarino Turk Lukan.

Tistega decembrskega dne so policisti že dopoldne zagnali vik in krik z neobičajno vestjo, da zjutraj na celjsko poslovno-komercialno šolo k pouku nista prišla dijaka Jevšnik in Jagodič. Če ju kdo vidi, naj takoj pokliče policijo, je bil poziv javnosti, ta naj bo še posebno pozorna na območju prestolnice, »saj sta se najverjetneje napotila proti Ljubljani. David je visok približno 180 centimetrov in je svetlejših las. Jan je visok 185 centimetrov in ima temnejše daljše lase,« je zapisala tiskovna predstavnica celjske policije Milena Trbulin.

Sredi popoldanske prometne konice pa je zavladal popoln preplah. Na desetine policijskih avtomobilov je zasedlo okolico železniške postaje. »Le opotekel se je in tam padel,« je trenutke groze opisovala natakarica iz bližnjega lokala, za policijskimi trakovi pa so se začele na hitro spletati zgodbe, da je človeku nekdo prerezal vrat pred garderobo ob prvem tiru, drugi pa so prisegali, da je ta krvaveč pritekel iz bližnjega javnega stranišča in se tam le zgrudil.

Iz policijskih zvez je bilo slišati, da je »oškodovanec David Jevšnik, v zvezi s tem se išče Jan Jagodič«. Od Trbulinove je vajeti obveščanja javnosti prevzel njen ljubljanski kolega Vinko Stojnšek, a je bil zelo molčeč. »Zgodilo se je ob 13.50, ena oseba je zelo hudo ranjena, preiskava pa poteka.«

In medtem ko je iz Celja malce pred četrto uro popoldne prispelo policijsko sporočilo, da je pogrešani Jevšnik najden, se je za može postave drugi del drame šele odvijal. Vedeli so že namreč, zakaj David in Jan tistega dne nista odšla v šolo in s kakšnim namenom sta se napotila v Ljubljano ... Pod nujno so morali odkriti tudi Jana, da se še njemu ne bi kaj zgodilo.

Če ni šlo s stolpnice...

Na peronu med 7. in 8. tirom so v smetnjaku našli okrvavljen nož in nekatere druge stvari, ki so jim dale slutiti, da je 18-letnik sedel na vlak in se pelje proti domu oziroma Celju, in prav na tamkajšnji železniški postaji so ga prijeli, še preden bi utegnil storiti še eno neumnost.

Izkazalo se je namreč, da je v razlogih Davidove in Janove poti v Ljubljano naravnost šokantno ozadje. Bila sta prijatelja, ki sta včasih po cele dneve presedela za računalnikom, nam je povedal Janov oče Slavko, in 11. decembra zjutraj se po njegovih besedah ni dogajalo nič neobičajnega. Sin je odšel v šolo, nič ni omenjal, da bi imel kakršne koli drugačne načrte. Davidova mama Olga pa je zanikala govorice, da je David že večkrat odšel od doma, ne da bi vedeli, kje je, ampak je to naredil le enkrat; maja lani so ga policisti že iskali prek poziva javnosti za pomoč pri iskanju pogrešane osebe in ga nato izbrskali v Piranu. Zakaj sta torej odšla v Ljubljano? Mati je le skrivnostno odvrnila, da tega pa ne pove.

Z vlakom sta se odpeljala v Ljubljano, ker sta se baje dogovorila – in o načrtu tudi razbobnala –, da si na spektakularen način vzameta življenji, in to so policisti vedeli že zjutraj, zato so za njima že kako uro po izginotju razpisali iskanje. V Ljubljani sta se najprej namenila storiti samomor tako, da bi skočila z vrha čim višje mestne stolpnice, vendar pa – četudi jima je v katero uspelo vstopiti – nikakor nista mogla priti do strehe. Potem sta kupila nož in skovala drug načrt. Najprej bo umrl eden, za njim pa še drugi. Jan bi torej moral prerezati Davidov vrat, zatem pa še svojega. Prvi del naloge sta speljala – Jevšniku so nato v kliničnem centru rešili življenje –, Jagodič pa se je potem, ko je z nožem skoraj usodno potegnil po prijateljevem vratu, očitno prestrašil, odvrgel nož v smeti in odpotoval proti domu.

Davidu Jevšniku je zdaj menda zelo hudo, da je prijatelja spravil v hišni pripor in v kazenski postopek, toda na to bi moral misliti, ko ga je (ali pa Jana Jagodiča) obsedla misel, da bi skupaj zapustila ta svet.