Sojenje policistu: trije izvedenci, tri mnenja

CELJE – Obtoženi policist Matej Bobera, ki se že skoraj 15 let zagovarja, da ni kriv za smrt Naserja Berishe, ki ga je aprila 1999 ustrelil med opravljanjem službene dolžnosti, najbrž vse manj razume, kaj se na sojenju dogaja. Proces je še eden v nizu, ki so – ne glede na težo preostalih dokazov – odvisni od ugotovitev psihiatričnih izvedencev, ti pa se ne morejo poenotiti. Sodnica Jožica Arh Petkovič je zdaj zaslišala še izvedenca Petra Preglja, porota pa že ima na mizi mnenji Zdenke Čebašek Travnik in Gorazda V. Mrevljeta. Zdaj očitno ne vedo več, ne kod ne kam, pa so sklenili, da bodo 5. marca kar soočili vse tri, tako da lahko v Celju pričakujemo nekakšen minisimpozij slovenske psihiatrične stroke.

Kaj je tako spornega, da izvedenci ne pridejo skupaj? Boberi ne sodijo več za umor, temveč za povzročitev hude telesne poškodbe. Kot je znano, je tožilstvo kmalu odstopilo od pregona (zasebno ga preganjajo svojci pokojnega), saj da gre za dejansko zmoto, ko je takrat neizkušeni policist v mraku in smrtnem strahu Naserjev mobilnik zamenjal za pištolo in ubežnika ustrelil na Cinkarniški poti v Celju. Gre za vprašanje Boberove prištevnosti v kritičnem trenutku. Čebašek Travnikova ugotavlja, da takrat mladi in neizkušeni policist svojega vedenja ni imel v oblasti že pred prvim streljanjem, Mrevlje je Boberi pripisal bistveno zmanjšano prištevnost v usodnem trenutku, torej ko je sprožil. Pregelj je zapisal drugače, in sicer da je bil obtoženi zaradi akutne stresne situacije v času streljanja neprišteven, njegove zmožnosti obvladovanja in razumevanja pa nične.

A tako zlahka tudi ne bo šlo. Čebašek Travnikova je že dejala, da ne bo komentirala ugotovitev kolegov, Mrevlje pravi, da sta s kolegico pravzaprav ugotovila enako, Pregelj pa je bil nemara še najbolj jasen in je policistov stres povezal z duševno motnjo, ki je nastala kot seštevek slabe vidljivosti na terenu, policistovega zavedanja, s kom ima opravka, in posledične ogroženosti za življenje.