KRANJ – Marija Benedik je slonela na ograji domače kmetije na Stražišču, mirnem, skorajda ruralnem območju gorenjske metropole. Točno opoldne je zaslišala strel. Nato še nekaj: »Sosed Marjan Ovin, z njim smo bili leta in leta v sporu, je najprej streljal na mojega sina. Ko je ranjen ležal na tleh, ga je hotela žena zaščititi s svojim telesom, skočila je nanj, pa je ustrelil tudi vanjo in jo k sreči zadel le v nogo. Ko sem prišla iz hiše, sem ju oba našla ležati na tleh, ranjena. Ovina ni bilo več v bližini.« Dvainštiridesetletnega Albina Benedika in 35-letno Andrejo so takoj prepeljali v ljubljanski klinični center, po prvih neuradnih informacijah sicer nista več v smrtni nevarnosti, toda Bine po strelih v trebušno votlino naj bi ne čutil nog.
Saj ga ne bi resno jemali, ampak ...
Ovin, dolgoletni sodnik porotnik na kranjskem sodišču, je s pištolo sedel v svojega malega sivega opla corso in se iz Rožne ulice, ki je tik nad znano lokalno oštarijo Benedik, odpeljal k sestri in svaku v Delavsko ulico, slabega pol kilometra stran. »Ležal sem v postelji, ko sem slišal pok,« se spominja Mair Muharemović, ki je bil na obisku pri stricu – ta živi dve, tri hiše stran od domovanja Jožeta in Bože Košir, slednja je bila strelčeva sestra: »Najprej sem mislil, da je pok prišel iz vulkanizerske delavnice nasproti hiše, potem sem slišal še dva strela. Skočil sem k oknu. Ni minilo veliko, ko se je pred sosedovo hišo znašlo nekaj policijskih vozil in rešilec. Vedel sem, da se je zgodilo nekaj tragičnega.« Policisti v neprebojnih jopičih so pazljivo prihajali bližje in bližje rumeni hiši Koširjevih in poskušali ugotoviti, ali je strelec še nevaren za okolico.
Marjan Ovin je prišel k sestri Boži deset čez poldne, le nekaj minut pozneje so policisti prejeli še en klic, ki je po dogodku v Rožni ulici prijavil novo streljanje na Stražišču. Ko so možje v modrem vstopili v Koširjevo hišo, so naleteli na grozljiv prizor: 73-letna Boža Košir je brez življenjskih znakov ležala na tleh, tudi 69-letni strelec je bil mrtev, po prvih informacijah naj bi se sam ustrelil. Ranjenega 77-letnega Jožeta Koširja so prepeljali v bolnišnico. Okoli dveh krajev streljanja, ki ga je uprizoril domačinom dobro znani Marjan Ovin, saj je imel na zalogi vedno precej besed o trenutni situaciji, so se zbirali pretreseni domačini. »Par minut po poldnevu sem videl Božo, ki se je vračala proti domu. Nekaj minut pozneje je bila mrtva. Saj ne vem, kaj bi rekel ... Pretresen sem,« je dejal eden sosedov.
Med zbranimi je stal Bine Ovin, polbrat strelca Marjana in Bože: »Ne vem, kdo je umrl, res ne vem,« je sprva zmajeval z glavo, ko je izvedel, da je izgubil oba, pa je počasi razložil morebitni motiv za strelski pohod: »Marjan je pred časom izvedel, da mu bodo morali amputirati prste na nogi, imel je hudo sladkorno. Se spomnim, da je enkrat takrat rekel, da če mu bodo hoteli nogo rezati, bo pa vse pobil. No, saj ne da bi ga resno jemali, ampak ...« Beseda za nekaj časa zastane. »Precej je bil na sodiščih, veliko je hodil na televizijo snemat kakšne oddaje, pa je od tu in tam pobiral stvari, te pa so se, kot izgleda, kopičile v njem. Danes pa je vse, poleg težav z zdravjem, privrelo na plan in zgodilo se je tole.«
»Dobro, da nisem bil doma ... Se mi zdi, da bi ustrelil še mene«
Polbrata smo vprašali, ali je bil morda Marjan Ovin ljubitelj orožja. »Ne bi vedel, od kod mu orožje. So mi zgoraj pri Benediku povedali, da je streljal, pa vmes celo napolnil pištolo in šel naprej do sestre. Torej je moral imeti precej streliva. Morda orožje izhaja od njegovega očeta, bil je partizan in morda sta bila pištola in strelivo skrita, Marjan pa je vedel, kje je, in je zato lahko storil, kar je pred časom napovedoval.« Nato polbrat še po tiho doda: »Dobro, da nisem bil doma ... Se mi zdi, da bi ustrelil še mene.«
Marjan Ovin je bil ločen, živel je sam v hiši v zgornjem delu Stražišča. Precej sosedov je vedelo povedati, da je imel precej žleht jezik in se je rad prepiral, najbolj na živce pa so mu šli Benedikovi nasproti ceste, ki so imeli kmetijo. Marija Benedik je, medtem ko smo spremljali, kako so kriminalisti podrobno pregledovali prizorišče zločina, povedala, da jih je Ovin velikokrat zmerjal in da jim je dvakrat, ko so zidali silos, na glavo poslal inšpekcijske službe: »Zmerjal nas je vsakič, ko je imel priložnost, s cigani, čefurji in podobnim. Ne, res se nismo marali.«
Strelski pohod sodnika porotnika ima tragično bilanco, poleg strelca in njegove sestre, ki sta umrla, so ranjeni še trije ljudje. Povod za to dejanje je Marjan Ovin odnesel s seboj v grob.
