Sodnik Škoberne: Nisem kriv, ampak nedolžen

LJUBLJANA, CELJE – Milko Škoberne. Čez nekaj dni mu bo 53 let. Je poročen oče dveh otrok, ki se šolata v tujini. Je solastnik stanovanjske hiše v Leskovcu pri Laškem in lastnik stanovanja. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani pravnik, zaposlen kot okrožni kazenski sodnik na okrožnem sodišču v Celju. Trenutno je v suspenzu. Laiki se ga spominjamo kot strogega, a pravičnega sodnika. »Tudi sam ocenjujem, da sem bil dober sodnik,« pripomni samozavestno. Marsikateri od tistih, ki jih je poslal za zapahe, še žulijo zaporniške žimnice.

Odkar je januarja lani izbruhnila afera Ćehajić, prejema okrog 2200 evrov bruto nadomestila plače, torej je do sedaj prejel že skoraj 50 tisočakov, čeprav ni nič delal. »To, da ne delam nič, pravite novinarji, jaz pa sem v tem času prepotoval pol sveta in veliko naredil pri sebi,« je poduhovljen. Tak je prikorakal na ljubljansko sodišče, na katerem smo dočakali dan, ko bodo sodniki sodili sodniku. Mar ste res grešili, sodnik Škoberne? »Star indijski pregovor pravi Reka bo naplavila truplo. A to truplo ne bo moje.«

»Če priznam,
 sem za psihiatre«

Sodna dvorana številka 9. Na neudobni leseni zatožni klopi sodnik Milko Škoberne, nasproti njega v fotelju njegova ljubljanska poklicna kolegica Vladislava Lunder. V odvetniških sedežih sodnikova zagovornika, Celjana Tomaž Bromše in Bernard Tajnšek, v tožilskem Blanka Žgajnar. Njenih očitkov na račun Škoberneta včeraj še nismo slišali, saj je šlo za predobravnavni narok proti celjskemu sodniku in dvema soobtožencema, Marjanu Salobirju in Esadu Ramiću. Toda slednja sploh nista prišla na vrsto, saj je Škobernetov pravniški stroj grmel tako glasno, da je bila sodnica Lundrova prisiljena narok prekiniti in ga prestaviti za nedoločen čas.

Sodnik Škoberne je najprej izjavil, da očitkov Žgajnarjeve preprosto ne razume: »V življenju sem videl že na tisoče obtožb, tako zmedene pa še ne.« Kaj pa krivda, ga je pobarala sodnica. Jo priznava ali ne? »Priznati nekaj, česar nisi storil, bi bilo irelevantno. Če bi priznal, da sem kaj takega storil, bi bil zrel za psihiatrijo.«

Novembra 2010 je na razne naslove romal dopis Esada Ćehajića, ki se je prav na celjskem sodišču znašel v kazenskem postopku zaradi domnevnega ukvarjanja s prostitucijo. Potem pa je očitno naenkrat izpuhtel, zato so za njim razpisali tiralico. »Okrožnemu sodniku v Celju Milku Škobernetu sem prek posrednika, ki me je z njim spojil, dal sem mu do zdaj 9000 evrov, a on mi je odpravil pripor in mednarodno tiralico. Rekel mi je, da je sodišče poslalo nalog za umik tiralice na Hrvaško in BiH, da bi lahko odšel v BiH po še 50.000 EUR, a po predaji tega denarja mi bodo v roku dveh ur umaknili tiralico za območje EU, če bo delovni dan. V nasprotnem primeru bo sodnik Škoberne v sodelovanju z državnim tožilcem v roku nekaj dni razpisal novo obravnavo, jaz se ne bom mogel odzvati in bodo zoper mene ponovno odredili pripor in razpisali novo mednarodno tiralico,« je v svojevrstni slovenščini pisal Ćehajić.

Trdil je še, da mu je odredbo za preklic tiralice v hrvaški Samobor prinesel sodnik Škoberne osebno, po tem srečanju pa so mu bojda dali vedeti, da jim je treba dati nekaj denarja, »da imajo voljo delati«. Dal je še pet tisočakov.

Pismo je priromalo tudi v roke policije in tožilstva, organa sta se hotela prepričati, ali je sodnik res podkupljiv. Nastavili so mu past in ga ujeli s prstom v marmeladi. To je bila predaja navidezne podkupnine v obliki označenih 18.000 evrov, ki si jih je potem razdelil s pomagačema oziroma njegovo zvezo s Ćehajićem, soobtoženima Salobirjem in Ramićem.

Adijo, sodnica in tožilka?

Prek odvetnika Bromšeta je na včerajšnjem naroku grmel sodnikov pravni stroj, ko je zatrjeval, da v spisu ni dokaza, ki bi bil pridobljen po zakoniti poti, govoril o tem, da so njegovega klienta preiskovali že, ko je bil še pod imuniteto, ter bentil, da bi mu smeli začeti šele, ko jim to dovoli državni zbor. Pa še ta bi moral o odvzemu imunitete odločati na podlagi zahteve pristojnega sodišča, ne pa tožilstva, kot je bilo v tem primeru. »Ni drugega, vse izločiti, vse dokaze, saj so bili pridobljeni nezakonito.«

Na vrsto je nato pri njem prišla sodnica Lundrova. »Če bo ugodeno moji zahtevi o izločitvi listin, bom zahteval tudi vašo izločitev.« Na tapeti se je znašla tudi tožilka Žgajnarjeva, ki je po Bromšetovem mnenju v tej zadevi tako grešila, da mora biti kvečjemu priča, ne pa predstavnica organov pregona storilcev kaznivih dejanj. »Izdala je sporno preiskovalno odredbo, ki ima po oceni obrambe določeno napako,« je bil skrivnosten odvetnik.

Nekajminutni premor si je nato zaželela Lundrova, a si je pravico do govora priboril Škoberne. Zahteval je takojšnjo izločitev sodnice, saj je bojda v spisu listina o izjavi priviligirane priče, ki tam ne bi smela biti, torej je sodnica okužena, »vsebina te listine pa je taka, da lahko vpliva na vašo odločitev«.

Sodnica je še naprej menila, da bi bilo najbolje narediti krajši premor, toda zagrmel je tudi Škoberne: »Takoj prenehajte vsako nadaljnje delo in prekinite narok do odločitve o vaši izločitvi. Vse, kar bi delali naprej, bi bilo nezakonito!«

Potem je res bil premor, trajal je več kot 20 minut. Morda se je sodnica Vladislava Lunder s kom iz ljubljanske sodne palače celo posvetovala o vsem skupaj, v dvorano se je vrnila z besedami: »Narok prelagam za nedoločen čas, saj do odločitve predsednika sodišča o moji izločitvi ne morem več delati.« O morebitnem izločanju tožilke pa bodo odločali njeni šefi.

Za včeraj je bilo zgodbe konec. Milka Škoberneta smo še enkrat pobarali, čigavo truplo bo naplavila reka. »To boste izvedeli, ko bo razglašena sodba.« In še enkrat: ste grešili? »Nisem rekel, da sem nedolžen, rekel sem, da zanikam krivdo, a zdaj že lahko rečem tudi, da sem nedolžen.«